Dramaturg in urednik Zbranih del Stanka Majcna, pesnika, pripovednika in dramatika, je spregovoril o uprizoritvenih vidikih Majcnove dramatike in skozi problematiko ugotavljal možnosti uprizarjanja na rob potisnjene, a vendarle pomembne slovenske pred in povojne dramske literature.
Pesnik, prozaist, dramatik in publicist Stanko Majcen se je rodil 29. 10. 1888 v Mariboru, kjer je končal tudi osnovno šolo in gimnazijo. Leta 1905 je napisal prvo črtico Stari mlinar, ki je bila objavljena v Našem domu, dve leti za tem, pa je v časopisu Omladina, objavil svoje prve pesmi z naslovom Kazaške pesmi (pod psevdonimom Stanko Pavel). Študij je nadaljeval na Dunaju in doktoriral iz prava. V svoji karieri je bil pravnik, šef kabineta in ljubljanski podban. Od leta 1918 do 1925 je bil zaposlen kot uradnik v Ljubljani. V tem času se je intenzivno literarno udejstvoval in napisal veliko del s socialno, domovinsko, duhovno in ljubezensko tematiko (Prekop, Detinstvo, Dediči nebeškega kraljestva, Kasija, Za novi rod, Zemlja) ter številne pesmi. Nato je nastopil sedemnajstletni literarni molk (1925-1942). V tem obdobju se je preselil v Beograd, kjer je kot strokovnjak na pravnem področju soustvarjal novo, pravno državo Jugoslavijo.
Bil je tesen sodelavec dr. Antona Korošca. Po letu 1942 pa je začel drugo, izredno plodno literarno obdobje, v katerem so nastala dela: Bogar Meho, Matere, Ženin na Mlaki, Brez sveče … čeprav je bil od države in širše kulturne javnosti popolnoma ignoriran, ker se ni strinjal s komunističnim režimom, je ustvaril bogat umetniški opus. Preko pisem je vzpostavil skrivno zvezo s slovenskimi izseljenci v Argentini. Tam so pod psevdonimom izšle tudi nekatere njegove zbirke. Umrl je 11. decembra 1970.
Goran Schmidt je leta 1973 je diplomiral iz filmsko-televizijske dramaturgije in leto kasneje iz televizijsko-filmske režije. Za teoretično diplomsko delo z naslovom Idejno estetska analiza celovečernih igranih filmov slovenskih režiserjev s partizansko tematiko[1] je v letu 1973 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1993 je z doktorsko disertacijo Dramatika Stanka Majcna in njeni polemični elementi v odnosu do slovenske literarne in duhovne tradicije (COBISS) dokončal doktorski študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Od leta 1973 je služboval kot dramaturg na Radiu Ljubljana v uredništvu radijskih iger, v tem času je tudi tri leta študiral filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med leti 1977 in 1981 je bil dramaturg in umetniški vodja Viba filma, od leta 1981 do 1984 je deloval kot umetniški vodja Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, od leta 1984 do 1986 pa kot vodja gledališko-filmskega oddelka Cankarjevega doma v Ljubljani. Dve leti je bil samostojni kulturni delavec, od leta 1988 pa je urednik uredništev in dramaturg na Radiu Slovenija.
