Pred nami je prva Kristanova drama, ki je v Slovenskem gledališkem inštitutu ohranjena kot tipkopis. Format je večji od A4, po čemer lahko sklepamo, da je tipkopis nastal nekje do leta 1930, vendar nima nobenih značilnosti, po katerih bi ga lahko bolj natančno datirali. Vse dogajanje se vrti okoli tovarne, brutalnega lastnika in izkoriščanih delavcev, kar je pogosta tema Kristanove dramatike. Za nastali položaj in stavko je tokrat v veliki meri odgovoren brezsrčni in neinteligentni upravitelj tovarne, za katerega se na koncu izkaže, da je resno duševno moten, saj je on tisti, ki zažge tovarno. Protipol starim načelom in izkoriščevalski miselnosti, ki jo predstavlja tovarnar, je mladi semeniščnik – ta se tik pred koncem študija teologije odloči za izstop. V svoji dotedanji življenjski usmeritvi ne vidi smisla in iskrenosti, saj je njegovo življenje brez ljubezni. Situacijo popravi tako, da se pridruži delavskemu socialnemu boju. Z vsemi močmi in brez osebne računice se bo boril za svobodo, bratstvo in družbeno pravičnost. Ljubezni pa ne najde le na družbenem, temveč tudi na intimnem nivoju: s tovarnarjevo hčerko, ki ji že dolgo piše pesmi, si izpovesta medsebojna čustva. Toda tudi tukaj se zaplete: dekle je popolnoma brez socialnega čuta in ga odvrača od njegovega novega poslanstva. Tovarnar si želi, da bi bila hčerka srečna: zvezi ne nasprotuje, temveč jo le pogojuje. Najprej glavnemu junaku ponudi službo v tovarni. Ko se mladi mož noče udinjati, gre celo tako daleč, da mu proti koncu obljubi status svobodnega književnika, ki bo lagodno živel od ženine dote. Tudi to ne pride v poštev, ker se je v borbo za junakovo srce vmešala druga. Tekmici sta sestrični, hčerki tovarnarja in župana. Ker ga prva na novi poti le ovira, druga pa nastopi s frazami iz socialdemokratskih učbenikov, seveda uspe slednja. Na koncu kljub vsej ljubezni in začetni melodramatičnosti na odru prevlada vsestranski obup: tovarna delavcem daje kruh in cilj ni v njenem uničenju, temveč v skupnem delu, napredku in splošni blaginji.
Pisatelj, časnikar in politik Etbin Kristan (1867–1953) je bil močno povezan s slovenskim gledališčem. Bil je prevajalec dramskih besedil, gledališki kritik, igralec in režiser, odbornik Dramatičnega društva, predavatelj v dramski šoli, avtor člankov o dramatiki ter gledališču, predvsem pa dramatik. Njegovi prvi drami Loyalty (1897) are still following The will (1902), Ljubislav (1906), Kato Vranković (1909), Reigning and Self-ownership (1910), Factory (1912), First meeting (1912), one-act plays Uspeh, Kdo je blazen? and Club resignation, also published under the common title Iz Pavlihove zapuščine (1912). Pred prvo svetovno vojno, po zaprtju Deželnega gledališča v sezoni 1913/14, je odšel v ZDA. Po vojni se je za kratek čas vrnil v novonastalo Jugoslavijo in bil na listi Socialdemokratske stranke izvoljen v Jugoslovansko skupščino. Kmalu se je kot kraljevi komisar za izseljence vrnil v Združene države, vendar je bil že 1927 razrešen te funkcije. V ZDA je leta 1921 ustanovil in do 1951 tudi vodil Slovensko republikansko združenje in deloval kot časnikar ter kulturnik. Med drugim je bil tudi predsednik Slovensko-ameriškega narodnega sveta in urednik časopisa Cankarjev glasnik (Cleveland). V ZDA je ustvaril še osemnajst dram. Med njimi so najpomembnejše: Bomb in the factory (1915), Don't be fooled. (1918), Revenge (1926), Master (1937), At the last hour (1937), A rekindled memory (1938), Silk stockings (1939), On the birth chest (1942) in Za nov svet (1949).