Pred nami je zadnja Kristanova igra. Objavil jo je v Ameriškem družinskem koledarju, ki ga je tudi urejal. V Slovenskem gledališkem inštitutu hranimo dva tipkopisa, ki sta nastala za načrtovano uprizoritev v Mestnem gledališču ljubljanskem v sezoni 1950/51. Eden od izvodov je lektorjev. Mirko Mahnič ga je opremil z naglasi, drugimi opombami in jezikovnimi popravki, pripisal pa je tudi zasedbo. Glavnega junaka naj bi igral Janez Albreht, njegova starša pa naj bi bila Metka Bučar in Jože Zupan. Drame niso uprizorili, so pa čez dve leti igrali desetletje starejše Kristanovo delo Master, ki je brez dvoma kvalitetnejše literarno delo, težave pa je ekipi verjetno povzročalo ne le naivno (to v tistih časih ni mogel biti problem), temveč celo malo verjetno prikazovanje slovenske medvojne in povojne stvarnosti. Predvsem v zadnjem dejanju, ki se dogaja v prvih povojnih letih, je vidno, da je avtor, ki je bil sicer osebno izredno angažiran kot podpornik osvoboditve Evrope izpod fašizma in nacizma, živel v ZDA in si je življenje v povojni Sloveniji predstavljal precej po svoje.
Kraj dogajanja sta dnevni sobi slovenskih izseljencev v ZDA v letu 1941. Okupacija pušča ravnodušnega le Luja, predstavnika druge generacije ameriških Slovencev, in njegovo zaročenko, ki do konca zgodbe ostane sebična, posesivna in protivojno razpoložena. Luja iz otopelosti zbudi napad na Pearl Harbor. Nemudoma se javi v vojsko in postane pilot. Po sestrelitvi nad Slovenijo ga ranjenega rešijo partizani in med njimi preživi nekaj mesecev. V zadnjem dejanju ga na domu njegovih staršev v Ameriki obiščeta njegova nova ljubezen, partizanska bolničarka in medicinka, ki se je nenadoma znašla na študijskem izpopolnjevanju v ZDA, in njegov partizanski tovariš, nekdanji rudar, ki je zdaj med vodilnimi v slovenskem rudarstvu in si po Združenih državah ogleduje rudnike, da bo doma lahko implementiral »dobre prakse« (med informbirojem ali malo pred njim!). Glavni junak na koncu izbere pravo žensko – partizansko zdravnico -in se odloči, da se skupaj z medvojnima tovarišema poda v Slovenijo.
Svojim junakom je v visoki starosti sledil tudi Etbin Kristan, ki je zadnje obdobje svojega življenja preživel v Sloveniji. Nekaj mesecev pred smrtjo je prisostvoval premieri svoje drame Master in takrat mu je bilo verjetno že jasno, zakaj v letu 1950 v MGL niso uprizorili igre Za nov svet.
Pisatelj, časnikar in politik Etbin Kristan (1867–1953) je bil močno povezan s slovenskim gledališčem. Bil je prevajalec dramskih besedil, gledališki kritik, igralec in režiser, odbornik Dramatičnega društva, predavatelj v dramski šoli, avtor člankov o dramatiki ter gledališču, predvsem pa dramatik. Njegovi prvi drami Loyalty (1897) are still following The will (1902), Ljubislav (1906), Kato Vranković (1909), Reigning and Self-ownership (1910), Factory (1912), First meeting (1912), one-act plays Uspeh, Kdo je blazen? and Club resignation, also published under the common title Iz Pavlihove zapuščine (1912). Pred prvo svetovno vojno, po zaprtju Deželnega gledališča v sezoni 1913/14, je odšel v ZDA. Po vojni se je za kratek čas vrnil v novonastalo Jugoslavijo in bil na listi Socialdemokratske stranke izvoljen v Jugoslovansko skupščino. Kmalu se je kot kraljevi komisar za izseljence vrnil v Združene države, vendar je bil že 1927 razrešen te funkcije. V ZDA je leta 1921 ustanovil in do 1951 tudi vodil Slovensko republikansko združenje in deloval kot časnikar ter kulturnik. Med drugim je bil tudi predsednik Slovensko-ameriškega narodnega sveta in urednik časopisa Cankarjev glasnik (Cleveland). V ZDA je ustvaril še osemnajst dram. Med njimi so najpomembnejše: Bomb in the factory (1915), Don't be fooled. (1918), Revenge (1926), Master (1937), At the last hour (1937), A rekindled memory (1938), Silk stockings (1939), On the birth chest (1942) in Za nov svet (1949).