DRAMA
Podnaslov: Roparska pravljica v enem dejanju
NUMBER OF PERSONS: 13 (5ž 8m) in godci, svatje, vojaki
PLACE AND TIME OF EVENT: »Dejanje se vrši v turških časih pod Gorjanci«.
SOURCE: Knjižico je leta 2013 v Ljubljani izdal Lavoslav Schwentner. Na naslovni strani je poleg Milčinskega naveden še Emil Adamič (»glasbo po narodnih napevih priredil E. A.«). Na hrbtni strani naslovnice je omenjena tudi partitura, ki je očitno izšla istočasno z igro.
UPRIZARJANJE: V ljubljanskem Deželnem gledališču, kjer so 1905 uprizorili enodejanko Brother Sokol, 1906 komedijo Gypsies, tik pred izidom Volkašina pa še avtorjevo dramatizacijo Tolstojeve povesti Where there is love, there is God (1912), nova igra Milčinskega ni prišla na repertoar. Uprizorjena je bila šele leta 1919 v Mariboru v režiji Josipa Povheta. V mariborskemu Narodnemu gledališču so jo skupaj z igro Where there is love, there is God uprizorili tudi leta 1922 v režiji Milana Skrbinška.
Link to plakat SNG Maribor.
Kljub temu, da besedila v Ljubljani niso postavili na oder, se je ohranila mapa s tipkopisom in vlogami, kar pomeni, da so v gledališču že potekale priprave na uprizoritev. Prvotni naslov besedila je bil Grozni sen:
Writer Fran Milčinski (1867 – 1932) was a lawyer by profession, a prominent judge in Ljubljana before World War I, and in the Kingdom of Yugoslavia also a member of the highest court in the country, the Supreme Court in Zagreb, called the Table of Seven. He drew inspiration for his works from case law, both as a judge for juveniles and for Birds Without a Nest (1917)This story was dramatized by Primož Kozak in 1975 at the Slovenian Youth Theatre.
In addition to satirical stories and humorous stories, he also wrote fairy tales and youth stories. He began writing and publishing prose while still a student. He also became involved in the organization and management of Slovenian theater very early on. At the turn of the century (1899), he became a member of the Ljubljana theater management. During this period, he was also the secretary of the Dramatic Society. In accordance with his views on drama, he also began to write plays. His debut A short-term play about space for the Prešeren Monument (1904) followed Brother Sokol (2005), which was as much a comedy as it was Gypsies (2006) staged at the Provincial Theatre in Ljubljana. In the following years he wrote more plays From the ninth land (1908), Volkashin (1913) and Where there is love, there is God (1913), a dramatization of Tolstoy's story. After World War I he became a member of the Slovenian Theatre Consortium. In his later years he created two more plays for young people, Mighty Ring and A cheerful game about a sad princess (both 1923) and a satire with a hero from the famous Levstik story, which he subtitled Krpan the younger (1925). Even today, Milčinski is still present on Slovenian stages, not with his comedies, but with dramatizations of stories about the Butalci. Pistons are his most frequently performed work, although the author never intended them as stage texts. One of the dramatizations is also available in two versions on our website.
Link to: Fran Milčinski, Jaša Jamnik Pistons
Link to: Fran Milčinski, Jaša Jamnik Fools!!!
On our website you can view an e-exhibition about Fran Milčinski and his drama. The author of the exhibition is Tea Rogelj.
Link to e-exhibition.
DRAMATIZIRANA RAZBOJNIŠKA ROMANTIKA
»Roparsko pravljico« o Volkašinu lahko uvrstimo med tako imenovano »razbojniško romantiko« (Räuberromantik), ki je dobila ime po znameniti Schillerjevi drami Razbojniki (1781). To popularno dramsko delo je bilo na voljo v številnih knjižnih izdajah, na ljubljanskem odru pa so ga uprizarjali nemški igralci. Tudi pisatelj in dramatik Jakob Alešovec je svojo dramo o rokovnjačih, razbojnikih, ki so v devetnajstem stoletju ropali na ozemlju osrednje Slovenije, napisal v nemščini. Z dramo Dimež, strah kranjske dežele (1873) je dosegel nepričakovan uspeh. Dimež je bil vzdevek Franca Sicherla oziroma Ziherla (1827-1862), enega najslavnejših rokovnjačev. V letih, ko je po Alešovčevi zaslugi zavzel ljubljanske odrske deske in smo dobili tudi prvo slovensko uprizoritev Razbojnikov, ki jo je režiral Josip Nolli (1975), je Josip Jurčič snoval roman o zgodnejšemu rokovnjaškemu obdobju, povezanemu s francosko okupacijo in vojaškimi ubežniki, ki so se skrivali po gozdovih in živeli od naropanega premoženja. Po Jurčičevi smrti je Wristbands dokončal Janko Kersnik (1881), dramsko priredbo pa je napisal Fran Govekar (1899). Govekarjevi Wrestlers so tudi tema komedije Gypsies Frana Milčinskega, v Volkašinu pa se je Milčinski lotil zgodovine razbojništva v nekdanji vojni krajini, ki je obsegala tudi ozemlja današnje Slovenije. Od 16. stoletja naprej so se kot obramba pred Turki tam naseljevali Uskoki, v glavnem srbsko prebivalstvo iz današnje Bosne in Srbije. Večinoma so bili živinorejci in vojaki, razbojnike, ki so izšli iz njihovih vrst, pa so imenovali hajduke. Josip Jurčič je uvedel v slovensko literaturo tako rokovnjače kot uskoke: slednje v svojem romanu Domen (1864). V istem času je vstopil v slovensko zavest tudi razbojnik Volkašin, serbski kralj, izgled gerde nehvaležnosti (1865). Prevod oziroma priredba iz srbščine je bila objavljena v 11. knjižici iz zbirke Slovenske večernice, ki jo je izdajala Mohorjeva družba.
Dogajanje se odvija na domu belokranjskega kmeta Boljanca. Napočil je tretji dan poročnega slavja in v didaskalijah je opisano razdejanje, ki ga je v kmečki izbi povzročilo neprekinjeno praznovanje. Poleg domačih so navzoči le še najbolj vztrajni svatje, mladi par pa je že zapustil prizorišče in pohitel na ženinov dom. Iz pogovora med navzočimi pride na dan, da sta se ženin in nevesta nedavno spoznala in se takoj zagledala drug v drugega. Odločitev o poroki je bila zapečatena, ko je nevestin oče obiskal ženinov dom in se zaradi blagostanja, ki ga je videl, zadovoljen vrnil domov. Domačim in svatom je sicer žal, da so za vedno izgubili mlado Kato, nekateri pa so si tudi oddahnili, saj je bila mladenka svojeglava in včasih že neobvladljivo vročekrvna. Neukročeno trmoglavko pogreša tudi vanjo zagledani sosedov sin Tiln, a ne za dolgo. Temperamentna Kata se z doto vred vrne v domačo hišo. Z njenim prihodom se začne melodramatični del »roparske pravljice«, podprt z glasbeno spremljavo in gromkim petjem. Nevesta vsa prestrašena in razburjena blazni po izbi, vendar ne izda pravega vzroka svojega ravnanja; odločena je le, da se k možu ne vrne več in da bo raje odšla v neznano. Napetost se iz minute v minuto stopnjuje in doseže vrhunec z ženinovim prihodom. V didaskalijah piše, da so nastopajoči v narodnih nošah, le ženin »Juraj Nerad je v slikovitejši bosenski opravi«. Očitno je uskoškega porekla, izkaže pa se, da je zloglasni hajduk Volkašin, ki je po vsej verjetnosti izropal tudi trško cerkev. Ko je Kata spoznala, da se je poročila z roparjem in morilcem, je odvihrala domov, mimogrede pa ga je še ovadila. Mož Kato prepričuje, da spadata skupaj, ona pa se brani in noče z njim. Prepir se nadaljuje z njenim moledovanjem, da naj odide sam. Ko postane jasno, da Volkašin noče bežati in da ga bodo zajeli, se Kata zlomi, se mu vrže v naročje in hoče zbežati z njim, a prepozno. V hišo že planejo vojaki in ga odvlečejo ven.