Fran Milčinski

Volkašin (1913)

DRAMA

Podnaslov: Roparska pravljica v enem dejanju

ŠTEVILO OSEB: 13 (5ž 8m) in godci, svatje, vojaki

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: »Dejanje se vrši v turških časih pod Gorjanci«.

VIR: Knjižico je leta 2013 v Ljubljani izdal Lavoslav Schwentner. Na naslovni strani je poleg Milčinskega naveden še Emil Adamič (»glasbo po narodnih napevih priredil E. A.«). Na hrbtni strani naslovnice je omenjena tudi partitura, ki je očitno izšla istočasno z igro.

UPRIZARJANJE: V ljubljanskem Deželnem gledališču, kjer so 1905 uprizorili enodejanko Brat Sokol, 1906 komedijo Cigani, tik pred izidom Volkašina pa še avtorjevo dramatizacijo Tolstojeve povesti Kjer ljubezen, tam Bog (1912), nova igra Milčinskega ni prišla na repertoar. Uprizorjena je bila šele leta 1919 v Mariboru v režiji Josipa Povheta. V mariborskemu Narodnemu gledališču so jo skupaj z igro Kjer ljubezen, tam Bog uprizorili tudi leta 1922 v režiji Milana Skrbinška.

Povezava na plakat SNG Maribor.

Kljub temu, da besedila v Ljubljani niso postavili na oder, se je ohranila mapa s tipkopisom in vlogami, kar pomeni, da so v gledališču že potekale priprave na uprizoritev. Prvotni naslov besedila je bil Grozni sen:

PODATKI O AVTORJU

Pisatelj Fran Milčinski (1867 – 1932) je bil po poklicu pravnik, pred prvo svetovno vojno ugleden ljubljanski sodnik, v kraljevini Jugoslaviji pa tudi član najvišjega sodišča v državi, vrhovnega sodišča v Zagrebu, imenovanega Miza sedmerice. Iz sodne prakse je črpal motive za svoja dela, kot  sodnik za mladoletne tudi za Ptičke brez gnezda (1917). To povest so v dramatizaciji Primoža Kozaka leta 1975 uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču.

Poleg satiričnih zgodb in humoresk je pisal tudi pravljice in mladinske povesti. Prozo je začel pisati in objavljati že v dijaških letih. Zelo zgodaj se je angažiral tudi v organizaciji in upravljanju slovenskega gledališča. Že na prelomu stoletij (1899) je postal član ljubljanske gledališke intendance. V tem obdobju je bil tudi tajnik Dramatičnega društva. V skladu s svojimi nazori o dramatiki je začel pisati tudi gledališke igre. Prvencu Kratkočasna igra o prostoru za Prešernov spomenik (1904) je sledil Brat Sokol (2005), ki je bil tako kot komedija Cigani (2006) uprizorjen v Deželnem gledališču v Ljubljani. V naslednjih letih je napisal še igre Iz devete dežele (1908), Volkašin (1913) in Kjer ljubezen, tam Bog (1913), dramatizacija Tolstojeve povesti. Po prvi svetovni vojni je postal je član Slovenskega gledališkega konzorcija. V zrelih letih je ustvaril še dve igri za mladino, Mogočni prstan in Veselo igro o žalostni princesi (oboje 1923) in satiro z junakom iz znamenite Levstikove povesti, ki jo je podnaslovil Krpan mlajši (1925). Tudi danes je Milčinski na slovenskih odrih še vedno prisoten, a ne s svojimi komedijami, temveč z dramatizacijami zgodb o Butalcih. Butalci so njegovo najpogosteje uprizarjano delo, čeprav si jih avtor sploh ni zamislil kot odrsko besedilo. Ena od dramatizacij je v dveh različicah dostopna tudi na naši spletni strani.

Povezava na: Fran Milčinski, Jaša Jamnik Butalci

Povezava na: Fran Milčinski, Jaša Jamnik Butalci!!!

Na naši spletni strani si lahko ogledate e-razstavo o Franu Milčinskem in njegovi dramatiki. Avtorica razstave je Tea Rogelj.

Povezava na e-razstavo.

DRAMATIZIRANA RAZBOJNIŠKA ROMANTIKA

»Roparsko pravljico« o Volkašinu lahko uvrstimo med tako imenovano »razbojniško romantiko« (Räuberromantik), ki je dobila ime po znameniti Schillerjevi drami Razbojniki (1781). To popularno dramsko delo je bilo na voljo v številnih knjižnih izdajah, na ljubljanskem odru pa so ga uprizarjali nemški igralci. Tudi pisatelj in dramatik Jakob Alešovec je svojo dramo o rokovnjačih, razbojnikih, ki so v devetnajstem stoletju ropali na ozemlju osrednje Slovenije,  napisal v nemščini. Z dramo Dimež, strah kranjske dežele (1873) je dosegel nepričakovan uspeh. Dimež je bil vzdevek Franca Sicherla oziroma Ziherla (1827-1862), enega najslavnejših rokovnjačev. V letih, ko je po Alešovčevi zaslugi zavzel ljubljanske odrske deske in smo dobili tudi prvo slovensko uprizoritev Razbojnikov, ki jo je režiral Josip Nolli (1975), je Josip Jurčič snoval roman o zgodnejšemu rokovnjaškemu obdobju, povezanemu s francosko okupacijo in vojaškimi ubežniki, ki so se skrivali po gozdovih in živeli od naropanega premoženja. Po Jurčičevi smrti je Rokovnjače dokončal Janko Kersnik (1881), dramsko priredbo pa je napisal Fran Govekar (1899). Govekarjevi Rokovnjači so tudi tema komedije Cigani Frana Milčinskega, v Volkašinu pa se je Milčinski lotil zgodovine razbojništva v nekdanji vojni krajini, ki je obsegala tudi ozemlja današnje Slovenije. Od 16. stoletja  naprej so se kot obramba pred Turki tam naseljevali Uskoki, v glavnem srbsko prebivalstvo iz današnje Bosne in Srbije. Večinoma so bili živinorejci in vojaki, razbojnike, ki so izšli iz njihovih vrst, pa so imenovali hajduke. Josip Jurčič je uvedel v slovensko literaturo tako rokovnjače kot uskoke: slednje v svojem romanu Domen (1864). V istem času je vstopil v slovensko zavest tudi razbojnik Volkašin, serbski kralj, izgled gerde nehvaležnosti (1865). Prevod oziroma priredba iz srbščine je bila objavljena v 11. knjižici iz zbirke Slovenske večernice, ki jo je izdajala Mohorjeva družba.

VSEBINA

Dogajanje se odvija na domu belokranjskega kmeta Boljanca. Napočil je tretji dan poročnega slavja in v didaskalijah je opisano razdejanje, ki ga je v kmečki izbi povzročilo neprekinjeno praznovanje. Poleg domačih so navzoči le še najbolj vztrajni svatje, mladi par pa je že zapustil prizorišče in pohitel na ženinov dom. Iz pogovora med navzočimi pride na dan, da sta se ženin in nevesta nedavno spoznala in se takoj zagledala drug v drugega. Odločitev o poroki je bila zapečatena, ko je nevestin oče obiskal ženinov dom in se zaradi blagostanja, ki ga je videl, zadovoljen vrnil domov. Domačim in svatom je sicer žal, da so za vedno izgubili mlado Kato, nekateri pa so si tudi oddahnili, saj je bila mladenka svojeglava in včasih že neobvladljivo vročekrvna. Neukročeno trmoglavko pogreša tudi vanjo zagledani sosedov sin Tiln, a ne za dolgo. Temperamentna Kata se z doto vred vrne v domačo hišo. Z njenim prihodom se začne melodramatični del »roparske pravljice«, podprt z glasbeno spremljavo in gromkim petjem. Nevesta vsa prestrašena in razburjena blazni po izbi, vendar ne izda pravega vzroka svojega ravnanja; odločena je le, da se k možu ne vrne več in da bo raje odšla v neznano. Napetost se iz minute v minuto stopnjuje in doseže vrhunec z ženinovim prihodom. V didaskalijah piše, da so nastopajoči v narodnih nošah, le ženin »Juraj Nerad je v slikovitejši bosenski opravi«. Očitno je uskoškega porekla, izkaže pa se, da je zloglasni hajduk Volkašin, ki je po vsej verjetnosti izropal tudi trško cerkev. Ko je Kata spoznala, da se je poročila z roparjem in morilcem, je odvihrala domov, mimogrede pa ga je še ovadila. Mož Kato prepričuje, da spadata skupaj, ona pa se brani in noče z njim. Prepir se nadaljuje z njenim moledovanjem, da naj odide sam. Ko postane jasno, da Volkašin noče bežati in da ga bodo zajeli, se Kata zlomi, se mu vrže v naročje in hoče zbežati z njim, a prepozno. V hišo že planejo vojaki in ga odvlečejo ven.

Drugo