Podnaslov: dvogovor, opisan po 2. prizoru 3. dejanja Schillerjevega »Viljem Tella«
Vilhelma Tella (1803), znamenito dramo Friedricha Schillerja, je prvi poslovenil pesnik France Cegnar (1826–1892), najpomembnejši prevajalec Schillerjeve dramatike v 19. stoletju. Poleg William Tell, ki je izšel kar dvakrat (1862, 1886), je bil natisnjen tudi njegov prevod trilogije Valenstein. Najprej je izdal prvi del (Wallenstein's Spur, 1864), čez dve leti pa še trilogijo v celoti (Wallenstein, 1866). Njegov prevod Mary Stuart je ostal v rokopisu, uprizorili pa so ga šele po Cegnarjevi smrti (1896). V ljubljanskem gledališču je bil Viljem Tell uprizorjen samo enkrat (1909), Wallenstein pa je ostal neuprizorjen. V literaturi lahko zasledimo podatek, da je Cegnarju prevode pregledoval in popravljal Fran Levstik (1831–1887), ki se je dejavno zavzemal za nastanek Dramatičnega društva in za razcvet slovenske gledališke dejavnosti. Kmalu po ustanovitvi so snovalci Dramatičnega društva izpolnili še eno pomembno nalogo, ki so si jo zadali. Izdajati so začeli zbirko dramatičnih del in iger, Slovensko Talijo, ki jo je uvedla knjižica društvenega odbornika, igralca, pevca in režiserja Josipa Nollija (1841–1902). A handy book for the viewing dilettante je po obsegu skromno delo z bogato in raznorodno vsebino.
Poleg zgodovinskih podatkov (prvi razdelek, Glediška umetnost in njena zgodovina pri raznih narodih) in praktičnih gledaliških napotkov (drugi razdelek, O napravi gledišča) vsebuje tudi nekaj besedil, ki jih je v glavnem napisal Fran Levstik. Tretji razdelek se začne z njegovim Govorom pri zabavi po prvem občnem zboru dramatičnega društva. Ob dramatizaciji Prešernovega Krsta pri Savici je Nolli v svojo knjižico vključil tudi Levstikovo priredbo prizora iz Schillerjevega Vilhelma Tella, v katerem Berta (von Bruneck) prepriča Rudenza (Ulricha von Rudenza), da se pridruži boju za ustanovitev švicarske konfederacije. Mlada plemiča je Levstik preimenoval v Ljudomilo in Janka, njuni srci pa bijeta za slovenstvo. Ko mu Ljudomila razkrije svojo domoljubnost, iz Janka privre neustavljivo navdušenje:
…A keder vidim, vi da živa ste Slovenka,
Za narod da srce vam v prsih bije,
Mej njim živeti, srečo ž njim vživati
Vam slavna misel je i trdna volja ;
Preblaga! Težek kamen od srca
Odvalil se mi je. Kdo rajši bi
Od mene živel tiho v domovini,
Mamljivi blesk zaničeval sveta !
Kdo rajši zreže vse hinavske spone,
Ki me na tujstvo so dozdaj vezale !
Kdo rajši ne potrga vseh verig,
Ki sem je oslepljenec narodu
Koval, zamaknjen v vas ! A verjemite !
O svojej vsej ošabnosti Slovenca
Jaz nijsem v sebi zatajiti mogel.
S čitalniških odrov so vse od njihovih začetkov odmevali tudi Schillerjevi verzi, ki so jih deklamirali v izbranih prizorih. Anton Trstenjak v Zgodovini slovenskega gledališča (1892) omenja bralne uprizoritve William Tell, ki naj bi potekale več zaporednih večerov. Očitno je šlo za Cegnarjev prevod, na slovesnostih ob ustanovitvi Dramatičnega društva pa ga je zamenjala Levstikova priredba.
Vsi Cegnarjevi prevodi Schillerja, ki so izšli v knjižni izdaji, so dostopni v Digitalni knjižnici Slovenije. To velja tudi za Nollijevo Priročno knjigo za glediške diletante, vendar smo se, ker Levstikova priredba prizora iz Vilhelma Tella, ni posebej izpostavljena, odločili za objavo tega odlomka na naši spletni strani in na njej objavili tudi rokopisno predelavo Schillerjeve drame, zapuščino pesnika in prevajalca Dragotina Jesenka (Viljem Tell,1894). Tako so vsi zaenkrat znani prevodi Vilhelma Tella v slovenščino dostopni tudi v elektronski obliki.