Časovni zamah študije Slovenska dramatika z antično tematiko seže od prvih skromnih poskusov avtorskih obravnav antičnih tematik v 19. stoletju (pri Josipu Stritarju) do pravega razcveta vključevanja antičnih snovi v slovensko dramsko pisanje ob koncu 20. stoletja. Avtor zastavi vprašanje, kaj pomeni ukvarjanje z antičnimi vsebinsko-idejnimi modeli v dramatiki (in v književnosti sploh), in pokaže, da gre vselej za preplet osebne, družbene in zgodovinske problematike.
Obravnava slovenskega dramskega ustvarjanja na mikro ravni namigne, da slovenska drama v svojem zgodnjem obdobju (1850-1950) ne vzdrži primerjav z evropsko dramatiko, ki je dosegala svoje vrhunce v obravnavanju antičnih tem že v času slovenskih literarnih začetkov (v 16. stoletju). Pravi mejnik za merjenje kakovosti slovenske dramatike s tujino je po Lahu šele Antigone Dominika Smoleta (1960). Pregled prisotnosti in razvijanja antičnih motivov v slovenski dramatiki naniza tudi vrsto avtorjev, ki sledijo: ne spregleduje opusa Ivana Mraka, med bolj aktualnimi pa omeni V. Tauferja, D. Zajca, V. Ravnjaka, F. Lainščka, I. Svetino, B. A. Novaka, A. Rozmana-Rozo ali K. Dovjaka.
Temeljna lastnost priročnika je njegova intrigantna celovitost, sicer pa tudi izrazita berljivost in širša uporabnost.