DRAMA (narodna igra v petih dejanjih s petjem)
NUMBER OF PERSONS: 32 (7ž 25m)
PLACE AND TIME OF EVENT: »Dejanje se vrši leta 1810 v Kamniku, v Črnem grabnu, na Kolovcu in v okolici.«
Roman o rokovnjačih, slovenskih razbojnikih iz 19. stoletja, ki ga je Fran Govekar uporabil kot predlogo za svojo dramatizacijo, je zasnoval Josip Jurčič, ki je napisal tudi prvih 11 poglavij. Po njegovi smrti ga je dokončal Janko Kersnik. Izšel je leta 1881 v The Ljubljana Bell.
Prva izdaja Govekarjeve igre iz leta 1899 je dostopna na spletu (digitalna knjižnica Slovenije):
Bila je drugo Govekarjevo delo, ki ga je izdal Andrej Gabršček. Njuno sodelovanje se je začelo z zbirko kratkih zgodb Oh, these women!, which was published in 1897 in the Salon Library collection. It was followed by four folk plays: Wrestlers (1899, second edition 1904), Tenth brother (1901), Legionnaires (1904) and Martin Krpan (1905). Gabrščkova Goriška tiskarna je izdala tudi Govekarjevo dramo Cramp (1910). Igra Twilight je ostala nenatisnjena.
Na naši spletni strani objavljamo tretjo izdajo, ki se precej razlikuje od prvih dveh (Ljubljana, 1928).
V arhivu Dramatičnega društva so ohranjeni tudi posamezni rokopisi, ki so jih uporabljali igralci za študij. Med njimi je tudi zvezek z vlogo Blaža Mozola, ki ga je uporabljal Anton Verovšek.
Govekar's Wrestlers so bili velika gledališka uspešnica, ki so jo znova in znova uprizarjali.
Premiera prve uprizoritve je bila 7. februarja 1899 v režiji Rudolfa Inemanna, ki je odigral glavnega junaka Nandeta.
V naših zbirkah se je ohranil tudi letak, ki je vabil publiko na predstavo leto dni po premieri, 20. februarja 1900. V glavni vlogi je nastopil Ignacij Boršnik kot gost iz Zagreba:
Anton Verovšek, ki je v Wrestling skoraj petnajst let nastopal v komični vlogi pijančka Mozola, je po Inemannovemu odhodu v Prago režiral novo postavitev. Premiera je bila 22. novembra 1900, novo zasedbo pa lahko preberemo na letaku za predstavo 26. decembra 1900. Nande je bil tokrat spet češki igralec, Rudolf Deyl.
Uprizoritev je živela neprekinjeno do Verovškove smrti. Menjali so se le posamezni igralci. Čez nekaj let je junaka Nandeta upodobil Hinko Nučič.
1905 so Wristbands uprizorili tudi v Trstu. Režiral jih je Jaka Štoka. Prva mariborska uprizoritev je bila pet let pozneje (9. oktober 1910). Nekaj mesecev pred prvo svetovno vojno je novo ljubljansko postavitev režiral Josip Povhe. Premiera je bila 1. marca 1914, namesto obolelega Antona Verovška, ki je čez nekaj mesecev umrl, je v vlogi Blaža Mozola nastopil gost Rafko Salmič, celjski interpret Verovškovih vlog v Govekarjevih ljudskih igrah (poleg Blaža Mozola je igral tudi Krjavlja, Martina Krpana in Boštjana Ježa).
Ko se je vojna končala, so Govekarjevi Wrestlers nadaljevali svoj pohod po slovenskih odrih. V poklicnih gledališčih so jih uprizarjali še pet desetletij po nastanku, na ljubiteljskih odrih pa jih občasno še vedno igrajo.
V arhivu Dramatičnega društva so ohranjene tudi note skladatelja Viktorja Parme:
ROKOVNJAČI, STRAH KRANJSKE DEŽELE
Prvi, ki je literarno obdelal zgodbe o slovenskih rokovnjačih, je bil francoski pesnik Charles Nodier. Po prihodu v Ljubljano (1812) je napisal roman Jean Sbogar, ki je izšel v Parizu 1818, v slovenščino pa je bil preveden več kot sto let pozneje in je izšel pod naslovom Janez Žbogar (1932). Novinar in pisatelj Jakob Alešovec je v šestdesetih letih napisal nemško igro o rokovnjaču Dimežu, v slovenščini pa so jo prvič uprizorili 11. maja 1873.
Dimeža, strah kranjske dežele so igrali tudi skupaj s predigro Zapuščena straža, ki je prikazovala poglavje iz življenja slavnega rokovnjača, zaključili pa so jo s prizorom Opečnica pri Trzini, igro o razbojnikovem zadnjem podvigu, v katerem je izgubil življenje.
Dimež je bil vzdevek Franca Sicherla oziroma Ziherla (1827-1862), poleg Gregorja Hrastarja, Franca Guzeja in Egidija Nagliča nedvomno enega najslavnejših rokovnjačev. V letih, ko je po Alešovčevi zaslugi zavzel ljubljanske odrske deske, je Jurčič snoval roman o zgodnejšemu rokovnjaškemu obdobju, povezanemu s francosko okupacijo in vojaškimi ubežniki, ki so se skrivali po gozdovih in živeli od naropanega premoženja. Zgodba o plemenitemu rokovnjaču Ferdinandu žanrsko sodi v »razbojniško romantiko« (Räuberromantik), ki je dobila ime po znameniti Schillerjevi drami Bandits. Tudi ti so bili v slovenščini prvič na odru v času uprizarjanja Alešovčevega Dimeža in nastajanja Jurčičevega romana. Prvo slovensko uprizoritev Bandits je pripravil Josip Nolli leta 1975.
Dobri rokovnjač Janez, ki – tako kot Nodierjev Jean – jemlje bogatim in daje revnim, je navdihnil tudi igralca Antona Cerarja Danila, ki je nastopal v Govekarjevih Wrestling. Danilo v svoji knjigi o Dimežu, ki jo je izdal že v starosti, med drugo svetovno vojno, opisuje, kako je po Alešovčevih napotkih iskal njegov izgubljeni rokopis.
Iskanje Alešovčeve igre je bilo neuspešno, tako da je Danilo na koncu sam napisal igro Dimež – strah kranjske dežele, ki je bila leta 1911 tudi natisnjena.
Rokovnjaška tematika se je pojavljala v literaturi tudi po prvi svetovni vojni, zadnja dramatizacija Mihe Nemca in Nejca Valentija pa je bila uprizorjena v sezoni 2012/13 v SNG Nova Gorica.
Writer, editor and translator Fran Govekar (1871 – 1949) after completing his studies in Vienna, worked as a publicist and later as a magistral clerk. He also lived to see his retirement from the City Hall in 1931 as a senior magistral councilor. Throughout all periods of his writing and professional career, he was intensely devoted to the theatre: he wrote plays, translated drama texts, was secretary of the Dramatic Society and the Ljubljana Theatre, intendant and theatre director. After the First World War, he was a co-founder and member of the board of directors of the Slovenian Theatre Consortium.
Govekar began publishing short stories during his student years, influenced by naturalistic literary models. The pinnacle of his prose work is the novel In the blood (1896). At the same time, his theatrical plays were also being created, which he designed with more traditional approaches; in addition to "public education" spectacles with singing, he also wrote dramas Cramp and Twilight.
ANTON VEROVŠEK – THE HERO OF GOVEKAR'S FOLK GAMES
The success of Govekar's dramatizations is closely linked to the humorous performances of Anton Verovšek, who in his plays played out the various registers of the simple Slovenian man, laughing, crying and loudly singing melodies. The famous interpreter of Govekar's folk heroes is in Wrestling portrayed the drunken farmer Blaž Mozol, in To the tenth brother the village specialty Krjavlje, in Legionnaires tailor Boštjan Jež and finally the heroic Martin Krpan in the stage production of Levstik's story of the same name.
Na glavnem trgu v Kamniku konjski mešetar Obloški Tonček reši svojega tovariša, rokovnjača Tomaža Velikonjo, ki so ga ujeli zaradi tatvine in je bil izpostavljen ljudskemu sramotenju. Z razglasom so obljubili denarne nagrade za informacije o rokovnjačih, ti pa se zbirajo v bližnji gostilni in razpravljajo o poslu in dekletih. Nande oziroma Ferdinand Basaj, rokovnjaški poveljnik, je zaljubljen v mlado Polonico. Ko ga njen stric Blaž Mozol izda, Basajev brat spozna, da je Ferdinand še živ, čeprav ga je družina imela za mrtvega. Pri rokovnjačih se je znašel zaradi bivšega avstrijskega časnika Brnjača: Basaju je podtaknil krajo in mu prevzel nevesto Lavro, ki je od vsega hudega umrla. Brnjač je prestopil k Francozom in prevzel priimek Vernazz. Zdaj je tajnik maršala Marmonta in zaupana mu je premestitev francoske blagajne. Na poti ga napadejo rokovnjači in še preden ga vržejo v prepad, se mu Basaj razkrije. V zadnjem dejanju, se Nande, ki ima za petami zasledovalce, zateče k Polonici. Skupaj načrtujeta pobeg in pošteno življenje v prihodnosti. Medtem ko se Polonica obotavlja z odhodom, prihitijo vojaki in pred Poloničino hišo ustrelijo bežečega Nandeta.