Fran Govekar

Rokovnjači (1899)

 

DRAMA (narodna igra v petih dejanjih s petjem)

ŠTEVILO OSEB: 32 (7ž 25m)

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: »Dejanje se vrši leta 1810 v Kamniku, v Črnem grabnu, na Kolovcu in v okolici.«

Roman o rokovnjačih, slovenskih razbojnikih iz 19. stoletja, ki ga je Fran Govekar uporabil kot predlogo za svojo dramatizacijo,  je zasnoval Josip Jurčič, ki je napisal tudi prvih 11 poglavij. Po njegovi smrti ga je dokončal Janko Kersnik. Izšel je leta 1881 v Ljubljanskem zvonu.

VIR

Prva izdaja Govekarjeve igre iz leta 1899 je dostopna na spletu (digitalna knjižnica Slovenije):

Bila je drugo Govekarjevo delo, ki ga je izdal Andrej Gabršček. Njuno sodelovanje se je začelo z zbirko kratkih zgodb O, te ženske!, ki je izšla leta 1897 v zbirki Salonska knjižnica. Sledile so ji štiri ljudske igre: Rokovnjači (1899, druga izdaja 1904), Deseti brat (1901), Legionarji (1904) in Martin Krpan (1905). Gabrščkova Goriška tiskarna je izdala tudi Govekarjevo dramo Grča (1910). Igra Mrakovi je ostala nenatisnjena.

Na naši spletni strani objavljamo tretjo izdajo, ki se precej razlikuje od prvih dveh (Ljubljana, 1928).

V arhivu Dramatičnega društva so ohranjeni tudi posamezni rokopisi, ki so jih uporabljali igralci za študij. Med njimi je  tudi zvezek z vlogo Blaža Mozola, ki ga je uporabljal Anton Verovšek.

PODATKI O UPRIZORITVAH

Govekarjevi Rokovnjači so bili velika gledališka uspešnica, ki so jo znova in znova uprizarjali.

Premiera prve uprizoritve je bila 7. februarja 1899 v režiji Rudolfa Inemanna, ki je odigral glavnega junaka Nandeta.

V naših zbirkah se je ohranil tudi letak, ki je vabil publiko na predstavo leto dni po premieri, 20. februarja 1900. V glavni vlogi je nastopil Ignacij Boršnik kot gost iz Zagreba:

Anton Verovšek, ki je v Rokovnjačih skoraj petnajst let nastopal v komični vlogi pijančka Mozola, je po Inemannovemu odhodu v Prago režiral novo postavitev. Premiera je bila 22. novembra 1900, novo zasedbo pa lahko preberemo na letaku za predstavo 26. decembra 1900. Nande je bil tokrat spet češki igralec, Rudolf Deyl.

Uprizoritev je živela neprekinjeno do Verovškove smrti. Menjali so se le posamezni igralci. Čez nekaj let je junaka Nandeta upodobil Hinko Nučič.

1905 so Rokovnjače uprizorili tudi v Trstu. Režiral jih je Jaka Štoka. Prva mariborska uprizoritev je bila pet let pozneje (9. oktober 1910). Nekaj mesecev pred prvo svetovno vojno je novo ljubljansko postavitev režiral Josip Povhe. Premiera je bila 1. marca 1914, namesto obolelega Antona Verovška, ki je čez nekaj mesecev umrl, je v vlogi Blaža Mozola nastopil gost Rafko Salmič, celjski interpret Verovškovih vlog v Govekarjevih ljudskih igrah (poleg Blaža Mozola je igral tudi Krjavlja, Martina Krpana in Boštjana Ježa).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko se je vojna končala, so Govekarjevi Rokovnjači nadaljevali svoj pohod po slovenskih odrih. V poklicnih gledališčih so jih uprizarjali še pet desetletij po nastanku, na ljubiteljskih odrih pa jih občasno še vedno igrajo.

V arhivu Dramatičnega društva so ohranjene tudi note skladatelja Viktorja Parme:

ROKOVNJAČI, STRAH KRANJSKE DEŽELE

Prvi, ki je literarno obdelal zgodbe o slovenskih rokovnjačih, je bil francoski pesnik Charles Nodier. Po prihodu v Ljubljano (1812) je napisal roman Jean Sbogar, ki je izšel v Parizu 1818, v slovenščino pa je bil preveden več kot sto let pozneje in je izšel pod naslovom Janez Žbogar (1932). Novinar in pisatelj Jakob Alešovec je v šestdesetih letih napisal nemško igro o rokovnjaču Dimežu, v slovenščini pa so jo prvič uprizorili 11. maja 1873.

Dimeža, strah kranjske dežele so igrali tudi skupaj s predigro Zapuščena straža, ki je prikazovala poglavje iz življenja slavnega rokovnjača, zaključili pa so jo s prizorom Opečnica pri Trzini, igro o razbojnikovem zadnjem podvigu, v katerem je izgubil življenje.

Dimež je bil vzdevek Franca Sicherla oziroma Ziherla (1827-1862), poleg Gregorja Hrastarja, Franca Guzeja in Egidija Nagliča nedvomno enega najslavnejših rokovnjačev. V letih, ko je po Alešovčevi zaslugi zavzel ljubljanske odrske deske, je Jurčič snoval roman o zgodnejšemu rokovnjaškemu obdobju, povezanemu s francosko okupacijo in vojaškimi ubežniki, ki so se skrivali po gozdovih in živeli od naropanega premoženja. Zgodba o plemenitemu rokovnjaču Ferdinandu žanrsko sodi v »razbojniško romantiko« (Räuberromantik), ki je dobila ime po znameniti Schillerjevi drami Razbojniki. Tudi ti so bili v slovenščini prvič na odru v času uprizarjanja Alešovčevega Dimeža in nastajanja Jurčičevega romana. Prvo slovensko uprizoritev Razbojnikov je pripravil Josip Nolli leta 1975.

Dobri rokovnjač Janez, ki – tako kot Nodierjev Jean – jemlje bogatim in daje revnim, je navdihnil tudi igralca Antona Cerarja Danila, ki je nastopal v Govekarjevih Rokovnjačih. Danilo v svoji knjigi o Dimežu, ki jo je izdal že v starosti, med drugo svetovno vojno, opisuje, kako je po Alešovčevih napotkih iskal njegov izgubljeni rokopis.

Iskanje Alešovčeve igre je bilo neuspešno, tako da je Danilo na koncu sam napisal igro Dimež – strah kranjske dežele, ki je bila leta 1911 tudi natisnjena.

Rokovnjaška tematika se je pojavljala v literaturi tudi po prvi svetovni vojni, zadnja dramatizacija Mihe Nemca in Nejca Valentija pa je bila uprizorjena v sezoni 2012/13 v SNG Nova Gorica.

PODATKI O AVTORJU

Pisatelj, urednik in prevajalec Fran Govekar (1871 – 1949) se je po nedokončanem študiju na Dunaju zaposlil kot publicist in pozneje kot magistralni uradnik. V Mestni hiši je leta 1931 dočakal tudi upokojitev kot višji magistralni svetnik. Skozi vsa obdobja svoje pisateljske in profesionalne kariere se je intenzivno posvečal gledališču: pisal je igre, prevajal dramska besedila, bil je tajnik Dramatičnega društva in ljubljanskega gledališča, intendant in gledališki ravnatelj. Po prvi svetovni vojni je bil soustanovitelj in član ravnateljstva Slovenskega gledališkega konzorcija.

Govekar je že v študentskih letih začel objavljati novele pod vplivom naturalističnih literarnih vzornikov. Vrhunec njegovega proznega ustvarjanja je roman V krvi (1896). Sočasno so nastajale tudi njegove gledališke igre, ki jih je oblikoval z bolj tradicionalnimi prijemi; poleg »ljudskovzgojnih« spektaklov s petjem je napisal tudi drami Grča in Mrakovi.

ANTON VEROVŠEK – JUNAK GOVEKARJEVIH LJUDSKIH IGER

Uspeh Govekarjevih dramatizacij je tesno povezan s humornimi nastopi Antona Verovška, ki je v njegovih igrah preigraval različne registre preprostega slovenskega človeka, se krohotal, jokal in gromko prepeval spevne melodije. Znameniti interpret Govekarjevih ljudskih junakov je v Rokovnjačih upodobil zapitega kmeta Blaža Mozola, v Desetem bratu vaškega posebneža Krjavlja, v Legionarjih  krojača Boštjana Ježa in nazadnje še junaškega Martina Krpana v odrski postavitvi istoimenske Levstikove povesti.

VSEBINA

Na glavnem trgu v Kamniku konjski mešetar Obloški Tonček reši svojega tovariša, rokovnjača Tomaža Velikonjo, ki so ga ujeli zaradi tatvine in je bil izpostavljen ljudskemu sramotenju. Z razglasom so obljubili denarne nagrade za informacije o rokovnjačih, ti pa se zbirajo v bližnji gostilni in razpravljajo o poslu in dekletih. Nande oziroma Ferdinand Basaj, rokovnjaški poveljnik, je zaljubljen v mlado Polonico. Ko ga njen stric Blaž Mozol izda, Basajev brat spozna, da je Ferdinand še živ, čeprav ga je družina imela za mrtvega. Pri rokovnjačih se je znašel zaradi bivšega avstrijskega časnika Brnjača: Basaju je podtaknil krajo in mu prevzel nevesto Lavro, ki je od vsega hudega umrla. Brnjač je prestopil k Francozom in prevzel priimek Vernazz. Zdaj je tajnik maršala Marmonta in zaupana mu je premestitev francoske blagajne. Na poti ga napadejo rokovnjači in še preden ga vržejo v prepad, se mu Basaj razkrije. V zadnjem dejanju, se Nande, ki ima za petami zasledovalce, zateče k Polonici. Skupaj načrtujeta pobeg in pošteno življenje v prihodnosti. Medtem ko se Polonica obotavlja z odhodom, prihitijo vojaki in pred Poloničino hišo ustrelijo bežečega Nandeta.

Drugo

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si