COMEDY
Podnaslov: Vesela historija v štirih dejanjih
NUMBER OF PERSONS: 13 (3ž 10m) in Kosobrinovi vojaki ter dunajski meščani
KRAJ DOGAJANJA: V štirih dejanjih se zamenjajo zelo podobna prizorišča kot v Govekarjevi dramatizaciji Martina Krpana, le v drugačnem vrstnem redu.
ČAS DOGAJANJA: Razmerja med fiktivnimi in realnimi zgodovinskimi okoliščinami so težko določljiva. Martinče je Krpanov vnuk, na Dunaju vlada cesar, Turki pa so še vedno grožnja za cesarsko mesto.
SOURCE: Besedilo je bilo prvič natisnjeno šele leta 1959 v prvi antologiji slovenske mladinske dramatike (Otroške in mladinske igre). Urednik antologije, Lojze Filipič, kot predlogo navaja rokopis, »ki ga hrani arhiv Drame SNG v Ljubljani«. Verjetno je imel v mislih enega izmed treh ohranjenih tipkopisov. Starejši arhiv ljubljanske Drame je danes del fonda knjižnice SLOGI.
UPRIZARJANJE: V ljubljanski Drami je bila igra prvič uprizorjena 4. novembra 1925. Komedijo je režiral Osip Šest. V režijski knjigi, ki se je ohranila, je narisana tudi skica prizorišča:
Kot Martinče je nastopil Ivan Cesar, ob njem pa še Vera Danilova-Balatka, Mira Danilova, Zvonimir Rogoz in mnogi drugi:
Milčinski, ki s svojimi dramskimi besedili v mladih letih ni prepričal publike, je z zrelimi deli končno uspel večkrat napolniti dvorano. Nadpovprečno število ponovitev je dosegel že s pravljičnima igrama Mighty Ring and A cheerful game about a sad princess (oboje 1923) in tudi komedija Krpan the younger, ki jo je z navdušenjem sprejela že premierska publika, je doživela deset ponovitev, kar je bila za tisti čas lepa številka. Publika je obiskovala ponovitve kljub brez izjeme poraznim kritikam, ki so bolj kot predlogo grajale slabo pripravljeno uprizoritev (ocene so objavili France Koblar v Slovencu, Milutin Zarnik v To the Slovenian nation in Fran Albreht v reviji The Ljubljana Bell).
Slaba dva meseca po premieri je v gl. listu ljubljanske Drame (1925/26, št. 8) izšel avtorjev članek z naslovom Vodilna misel v »Krpanu mlajšem«. Besedilo ni bilo le reakcija na negativne kritike, ampak tudi na nesoglasja, ki jih je komedija povzročila med njim in dramaturgom Otonom Župančičem:
Writer Fran Milčinski (1867 – 1932) was a lawyer by profession, a prominent judge in Ljubljana before World War I, and in the Kingdom of Yugoslavia also a member of the highest court in the country, the Supreme Court in Zagreb, called the Table of Seven. He drew inspiration for his works from case law, both as a judge for juveniles and for Birds Without a Nest (1917)This story was dramatized by Primož Kozak in 1975 at the Slovenian Youth Theatre.
In addition to satirical stories and humorous stories, he also wrote fairy tales and youth stories. He began writing and publishing prose while still a student. He also became involved in the organization and management of Slovenian theater very early on. At the turn of the century (1899), he became a member of the Ljubljana theater management. During this period, he was also the secretary of the Dramatic Society. In accordance with his views on drama, he also began to write plays. His debut A short-term play about space for the Prešeren Monument (1904) followed Brother Sokol (2005), which was as much a comedy as it was Gypsies (2006) staged at the Provincial Theatre in Ljubljana. In the following years he wrote more plays From the ninth land (1908), Volkashin (1913) and Where there is love, there is God (1913), a dramatization of Tolstoy's story. After World War I he became a member of the Slovenian Theatre Consortium. In his later years he created two more plays for young people, Mighty Ring and A cheerful game about a sad princess (both 1923) and a satire with a hero from the famous Levstik story, which he subtitled Krpan the younger (1925). Even today, Milčinski is still present on Slovenian stages, not with his comedies, but with dramatizations of stories about the Butalci. Pistons are his most frequently performed work, although the author never intended them as stage texts. One of the dramatizations is also available in two versions on our website.
Link to: Fran Milčinski, Jaša Jamnik Pistons
Link to: Fran Milčinski, Jaša Jamnik Fools!!!
On our website you can view an e-exhibition about Fran Milčinski and his drama. The author of the exhibition is Tea Rogelj.
Link to e-exhibition.
VPRAŠANJE CILJNE PUBLIKE
Že Frank Wollman, ki v svojem delu Slovenska dramatika (1925) načelno ne obravnava mladinskih iger, prikaz dramskega ustvarjanja Frana Milčinskega zaključi z napovedjo nove igre, Krpana mlajšega, ki naj bi jo uprizorili v sezoni 1925/26. Milčinski je Krpana mlajšega napisal za odraslo publiko, leta 1959 pa jo je Lojze Filipič uvrstil med izbrane otroške in mladinske igre. V spremni besedi, kjer zavzema dramatika Frana Milčinskega osrednje mesto, je spregovoril tudi o dvojni naravi njegovih iger:
Nalomljenost in neenotnost je v tem, da mu v dela za mladino in otroke vedno znova uhaja in vdira politična in družbena satira ter groteska. Oboje je duševnosti otroka in mladostnika tuje in nerazumljivo ali komaj razumljivo. Najmanj je teh elementov v Mogočnem prstanu, veliko jih je v Krpanu mlajšem (ostra groteskno-satirična persiflaža habsburškega dvora in državne birokracije) in v dramatiziranem dovtipu Vesela zgodba o žalostni princesinji…dočim je ostala njegova dela s pravljičnimi motivi nemogoče prišteti med mladinska, ker so v njih ali prevladali sicer nepolitični snovni motivi, ki pa mladostniku niso blizu (n. pr. Volkashin) ali so ta dela v navidezne pravljične igra skrite in preoblečene politične farse s konkretno in jasno politično temo (n. pr. From the ninth land). (Milčinski in gledališče, str. 341-342).
V svoji monografiji Slovenska mladinska dramatika, ki je izšla istočasno z antologijo mladinskih gledaliških besedil Ime mi je igra (1998) Igor Saksida razloži svoj izbor (v antologijo je vključil A cheerful game about a sad princess) in spregovori tudi o Krpanu mlajšem:
Dinamika razvoja gledaliških besedil F. Milčinskega torej kaže upadanje teznosti in naraščanje satiričnosti: tako se ob štiridejanki Krpan the younger zastavlja vprašanje, ali sploh še spada v mladinsko dramatiko…(Dramatika Frana Milčinskega, str. 137).
Ta Saksidova trditev je odgovor na izbor njegovega predhodnika Lojzeta Filipiča, urednika prve antologije, ki ga v nadaljevanju besedila tudi omenja in citira.
Krpanovega vnuka, ki je podedoval dedovo moč, pride nadlegovat župan Hlača. Povod naj bi bila prepovedana trgovina s soljo, v resnici pa ga moti predvsem Martinova ljubezen do njegove varovanke Jerice. Martinče se tako razjezi, da dvakrat kihne vanj in župan odleti iz prvega dejanja.
Hlača prileti naravnost na dunajski dvor, kjer si belijo glavo, kje bi našli junaka, ki bi se spopadel s poveljnikom sovražne vojske. Silni Kosobrin je zavzel že pol cesarstva in ogroža Dunaj. Cesar od župana zve za Martinčeta in pošlje ponj. V tretjem dejanju se župan z Martinom še enkrat pojavi na dvoru, s seboj pa pripeljeta tudi Jerico, ker se Krpan noče ločiti od nje.
Ko se Martinče sreča s Kosobrinom, mu ta razkrije svojo pravo identiteto: v resnici je vojvoda Juro, ki ga je cesar vrgel v ječo, cesarjeva hčerka Mara, ki je zaljubljena vanj, pa ga je na skrivaj rešila. Juro poskuša Krpanu dopovedati, da ga bo cesar, potem ko bo premagal Kosobrina, prevaral in pozabil na vse svoje obljube. Martinče mu ne verjame, vendar se vseeno da prepričati: ko Jura razglasijo za mrtvega, hoče cesar Krpana zapreti, vendar vojvoda oživi in na hitro uprizori državni udar, zato cesar popusti in ju pomilosti. Oba para sta zdaj združena, župan pa bo na Krpanovo željo ostal na Dunaju. Krpan in Juro z objemom potrdita svoje prijateljstvo, medtem ko jima ljudstvo vzhičeno vzklika in ju pozdravlja.