[av_buttonrow alignment=’left’ button_spacing=’5′ button_spacing_unit=’px’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label=’Vir‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’5′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Podatki o avtorju‘ link=’manually,#avtor’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Vsebina‘ link=’manually,#vsebina’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Preberi‘ link=’manually,https://www.slogi.si/wp-content/uploads/2020/07/KRPAN-MLAJ%C5%A0I.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
KOMEDIJA
Podnaslov: Vesela historija v štirih dejanjih
ŠTEVILO OSEB: 13 (3ž 10m) in Kosobrinovi vojaki ter dunajski meščani
KRAJ DOGAJANJA: V štirih dejanjih se zamenjajo zelo podobna prizorišča kot v Govekarjevi dramatizaciji Martina Krpana, le v drugačnem vrstnem redu.
ČAS DOGAJANJA: Razmerja med fiktivnimi in realnimi zgodovinskimi okoliščinami so težko določljiva. Martinče je Krpanov vnuk, na Dunaju vlada cesar, Turki pa so še vedno grožnja za cesarsko mesto.
VIR: Besedilo je bilo prvič natisnjeno šele leta 1959 v prvi antologiji slovenske mladinske dramatike (Otroške in mladinske igre). Urednik antologije, Lojze Filipič, kot predlogo navaja rokopis, »ki ga hrani arhiv Drame SNG v Ljubljani«. Verjetno je imel v mislih enega izmed treh ohranjenih tipkopisov. Starejši arhiv ljubljanske Drame je danes del fonda knjižnice SLOGI.
UPRIZARJANJE: V ljubljanski Drami je bila igra prvič uprizorjena 4. novembra 1925. Komedijo je režiral Osip Šest. V režijski knjigi, ki se je ohranila, je narisana tudi skica prizorišča:
Kot Martinče je nastopil Ivan Cesar, ob njem pa še Vera Danilova-Balatka, Mira Danilova, Zvonimir Rogoz in mnogi drugi:
Milčinski, ki s svojimi dramskimi besedili v mladih letih ni prepričal publike, je z zrelimi deli končno uspel večkrat napolniti dvorano. Nadpovprečno število ponovitev je dosegel že s pravljičnima igrama Mogočni prstan in Veselo igro o žalostni princesi (oboje 1923) in tudi komedija Krpan mlajši, ki jo je z navdušenjem sprejela že premierska publika, je doživela deset ponovitev, kar je bila za tisti čas lepa številka. Publika je obiskovala ponovitve kljub brez izjeme poraznim kritikam, ki so bolj kot predlogo grajale slabo pripravljeno uprizoritev (ocene so objavili France Koblar v Slovencu, Milutin Zarnik v Slovenskem narodu in Fran Albreht v reviji Ljubljanski zvon).
Slaba dva meseca po premieri je v gl. listu ljubljanske Drame (1925/26, št. 8) izšel avtorjev članek z naslovom Vodilna misel v »Krpanu mlajšem«. Besedilo ni bilo le reakcija na negativne kritike, ampak tudi na nesoglasja, ki jih je komedija povzročila med njim in dramaturgom Otonom Župančičem:
Pisatelj Fran Milčinski (1867 – 1932) je bil po poklicu pravnik, pred prvo svetovno vojno ugleden ljubljanski sodnik, v kraljevini Jugoslaviji pa tudi član najvišjega sodišča v državi, vrhovnega sodišča v Zagrebu, imenovanega Miza sedmerice. Iz sodne prakse je črpal motive za svoja dela, kot sodnik za mladoletne tudi za Ptičke brez gnezda (1917). To povest so v dramatizaciji Primoža Kozaka leta 1975 uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču.
Poleg satiričnih zgodb in humoresk je pisal tudi pravljice in mladinske povesti. Prozo je začel pisati in objavljati že v dijaških letih. Zelo zgodaj se je angažiral tudi v organizaciji in upravljanju slovenskega gledališča. Že na prelomu stoletij (1899) je postal član ljubljanske gledališke intendance. V tem obdobju je bil tudi tajnik Dramatičnega društva. V skladu s svojimi nazori o dramatiki je začel pisati tudi gledališke igre. Prvencu Kratkočasna igra o prostoru za Prešernov spomenik (1904) je sledil Brat Sokol (2005), ki je bil tako kot komedija Cigani (2006) uprizorjen v Deželnem gledališču v Ljubljani. V naslednjih letih je napisal še igre Iz devete dežele (1908), Volkašin (1913) in Kjer ljubezen, tam Bog (1913), dramatizacija Tolstojeve povesti. Po prvi svetovni vojni je postal je član Slovenskega gledališkega konzorcija. V zrelih letih je ustvaril še dve igri za mladino, Mogočni prstan in Veselo igro o žalostni princesi (oboje 1923) in satiro z junakom iz znamenite Levstikove povesti, ki jo je podnaslovil Krpan mlajši (1925). Tudi danes je Milčinski na slovenskih odrih še vedno prisoten, a ne s svojimi komedijami, temveč z dramatizacijami zgodb o Butalcih. Butalci so njegovo najpogosteje uprizarjano delo, čeprav si jih avtor sploh ni zamislil kot odrsko besedilo. Ena od dramatizacij je v dveh različicah dostopna tudi na naši spletni strani.
Povezava na: Fran Milčinski, Jaša Jamnik Butalci
Povezava na: Fran Milčinski, Jaša Jamnik Butalci!!!
Na naši spletni strani si lahko ogledate e-razstavo o Franu Milčinskem in njegovi dramatiki. Avtorica razstave je Tea Rogelj.
Povezava na e-razstavo.
VPRAŠANJE CILJNE PUBLIKE
Že Frank Wollman, ki v svojem delu Slovenska dramatika (1925) načelno ne obravnava mladinskih iger, prikaz dramskega ustvarjanja Frana Milčinskega zaključi z napovedjo nove igre, Krpana mlajšega, ki naj bi jo uprizorili v sezoni 1925/26. Milčinski je Krpana mlajšega napisal za odraslo publiko, leta 1959 pa jo je Lojze Filipič uvrstil med izbrane otroške in mladinske igre. V spremni besedi, kjer zavzema dramatika Frana Milčinskega osrednje mesto, je spregovoril tudi o dvojni naravi njegovih iger:
Nalomljenost in neenotnost je v tem, da mu v dela za mladino in otroke vedno znova uhaja in vdira politična in družbena satira ter groteska. Oboje je duševnosti otroka in mladostnika tuje in nerazumljivo ali komaj razumljivo. Najmanj je teh elementov v Mogočnem prstanu, veliko jih je v Krpanu mlajšem (ostra groteskno-satirična persiflaža habsburškega dvora in državne birokracije) in v dramatiziranem dovtipu Vesela zgodba o žalostni princesinji…dočim je ostala njegova dela s pravljičnimi motivi nemogoče prišteti med mladinska, ker so v njih ali prevladali sicer nepolitični snovni motivi, ki pa mladostniku niso blizu (n. pr. Volkašin) ali so ta dela v navidezne pravljične igra skrite in preoblečene politične farse s konkretno in jasno politično temo (n. pr. Iz devete dežele). (Milčinski in gledališče, str. 341-342).
V svoji monografiji Slovenska mladinska dramatika, ki je izšla istočasno z antologijo mladinskih gledaliških besedil Ime mi je igra (1998) Igor Saksida razloži svoj izbor (v antologijo je vključil Veselo igro o žalostni princesi) in spregovori tudi o Krpanu mlajšem:
Dinamika razvoja gledaliških besedil F. Milčinskega torej kaže upadanje teznosti in naraščanje satiričnosti: tako se ob štiridejanki Krpan mlajši zastavlja vprašanje, ali sploh še spada v mladinsko dramatiko…(Dramatika Frana Milčinskega, str. 137).
Ta Saksidova trditev je odgovor na izbor njegovega predhodnika Lojzeta Filipiča, urednika prve antologije, ki ga v nadaljevanju besedila tudi omenja in citira.
Krpanovega vnuka, ki je podedoval dedovo moč, pride nadlegovat župan Hlača. Povod naj bi bila prepovedana trgovina s soljo, v resnici pa ga moti predvsem Martinova ljubezen do njegove varovanke Jerice. Martinče se tako razjezi, da dvakrat kihne vanj in župan odleti iz prvega dejanja.
Hlača prileti naravnost na dunajski dvor, kjer si belijo glavo, kje bi našli junaka, ki bi se spopadel s poveljnikom sovražne vojske. Silni Kosobrin je zavzel že pol cesarstva in ogroža Dunaj. Cesar od župana zve za Martinčeta in pošlje ponj. V tretjem dejanju se župan z Martinom še enkrat pojavi na dvoru, s seboj pa pripeljeta tudi Jerico, ker se Krpan noče ločiti od nje.
Ko se Martinče sreča s Kosobrinom, mu ta razkrije svojo pravo identiteto: v resnici je vojvoda Juro, ki ga je cesar vrgel v ječo, cesarjeva hčerka Mara, ki je zaljubljena vanj, pa ga je na skrivaj rešila. Juro poskuša Krpanu dopovedati, da ga bo cesar, potem ko bo premagal Kosobrina, prevaral in pozabil na vse svoje obljube. Martinče mu ne verjame, vendar se vseeno da prepričati: ko Jura razglasijo za mrtvega, hoče cesar Krpana zapreti, vendar vojvoda oživi in na hitro uprizori državni udar, zato cesar popusti in ju pomilosti. Oba para sta zdaj združena, župan pa bo na Krpanovo željo ostal na Dunaju. Krpan in Juro z objemom potrdita svoje prijateljstvo, medtem ko jima ljudstvo vzhičeno vzklika in ju pozdravlja.
