Josip Vošnjak: Lepa Vida, drama v petih dejanjih
8 oseb (4ž 4m), dva mornarja in pevci
Drama se godi v okolici Trsta, čas dogajanja ni točno določen.
Besedilo je v Slovenskem gledališkem inštitutu ohranjeno v rokopisni obliki pod signaturo DD 702. V zvezku (21 x 18 cm) je 192 neoštevilčenih strani. Na zadnji strani je cenzorjevo dovoljenje za uprizarjanje, datirano s 30. septembrom 1891.
VOŠNJAKOV ROKOPIS Z NAVODILI ZA KNJIŽNO IZDAJO
Ob zvezku s tekstom je v mapi še nekaj nevezanih listov z besedilom, ki ga je Vošnjak pripravil za knjižno izdajo. Listi so enakega formata kot zvezek. Od devetih jih je sedem popisanih z Vošnjakovo pisavo. Dva lista in hrbtne strani so prazne. Na začetku je komentar k pesmi, ki je v knjižni izdaji natisnjena na koncu besedila:
Natisnena iz Koritkove zbirke »Slovenske pesmi kranjskega naroda«. V Ljubljani 1839. 2. zvezek, str. 19. Napev pa je tudi stari narodni, kakor se sliši po Krasu prepevati (popevati).
Sledijo navodila za vsa tri prizorišča: za sceno v I. dejanju je Vošnjak narisal tudi skico, sceno za II. in IV. dejanje pa je le opisal.
V rokopis je vložen tudi listič (14,5 x 23), na katerega je Vošnjak s svinčnikom narisal prizorišče II. dejanja Lepe Vide.
V knjižni izdaji so objavljene tri skice (za I., II. in IV. dejanje). Izšla je leta 1893, dve leti po tem, ko je Vošnjak rokopis predal Dramatičnemu društvu in v letu prve uprizoritve.
Praizvedbo (23. marca 1893) je režiral Ignacij Borštnik in odigral Vidinega moža, Andreja Kogoja. Kot Vida je nastopila Zofija Borštnik, njen odrski zapeljivec, grof Alberto, pa je bil Anton Cerar Danilo. Zanimivo je, da je Albertovo mamo igrala Avgusta Danilova, ki je bilo pogosto naloženo igranje mater svojega lastnega moža, čeprav je bila več kot desetletje mlajša od Danila. Kot Vidina zlobna tašča in zvesta služabnica sta nastopili Marica Slavec in Gizela Nigrin.
Dramo so uprizorili tudi v Mariboru (16. 10. 1910, režija je bila v rokah Srečka Stegnarja). Drugih podatkov v Repertoarju slovenskih gledališč ni.
Frank Wollman v svoji knjigi Slovenska dramatika (prva izdaja v češčini 1925, slov. prevod 2004, str. 159) omenja uprizoritev, ki si jo je ogledal med svojim študijskim bivanjem v Ljubljani:
Še na amaterskem odru (Ljudski oder) leta 1924 so bili nekateri liki presenetljivo živi. Kot smo omenili, so napake v nedoseženem vrhu drame in nerazvitem dogajanju, ne pa v samih osebah.
Josip Vošnjak (1834-1911), pisatelj in zdravnik, je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in kulturnih delavcev druge polovice 19. stoletja. Leta 1867 je bil izvoljen za poslanca v štajerskem deželnem zboru, kjer se je v naslednjem desetletju zavzemal za jezikovno enakopravnost in Zedinjeno Slovenijo, za slovensko ozemeljsko in upravno enovitost. Od 1873 do 1885 je bil poslanec v državnem zboru na Dunaju, od 1877 do upokojitve (1895) pa v kranjskem deželnem zboru. Kot vodilni politik slovenske liberalne stranke je zagovarjal pomen izobraževanja in slovenske gospodarske osamosvojitve; sodeloval je pri ustanavljanju domačih bank in zadrug. Kot politik in publicist se je zavzemal za izboljšanje socialnih razmer kmečkega in delavskega prebivalstva. Bil je med ustanovitelji Slovenske matice (1864), in časnika Slovenski narod (1868). Zanj je pisal članke o gospodarstvu, financah, politiki, socialnih in medicinskih vprašanjih ter tudi o kulturi. Strokovne in leposlovne prispevke je objavljal še v Slovenskem gospodarju, Ljubljanskemu zvonu, v publikacijah Mohorjeve družbe in drugje. Konec šestdesetih let je uspešno nastopal na slovenskih taborih, pozneje pa je dejavno sodeloval pri zbiranju sredstev in postavljanju spomenikov pomembnim Slovencem, pri ustanavljanju Glasbene matice, Ciril-Metodovega društva in Pisateljskega društva. Kot sodelavec Dramatičnega društva je pomagal pri nastajanju in razvoju slovenskega gledališča.
Vošnjak's first dramatic attempt in German, which he also staged, dates back to his student years. After completing his medical studies in Vienna, he returned to his native land, switched from German to Slovenian in his writing, and wrote a tragedy in verse, which has not survived. Vošnjak's early literary attempts and publications, encouraged by his friend and colleague Josip Jurčič, were interrupted by a steep political career. He took up writing again when he completed his second term in the National Assembly, i.e. after his fiftieth birthday. Literary historians note that during this time he completed previously conceived or planned texts, including the novel Twins (1889) and numerous dramatic works that he submitted to the Dramatic Society a few months after the novel's publication. For these texts, which in terms of form and content belong more to the 1870s, France Koblar used the term "late reading drama" (Slovenian Drama I, 1972, str. 139). Vošnjak, ki se je po letu 1885 z vso svojo energijo in marljivostjo lotil dela za slovensko gledališče, je ta besedila napisal za majhen, utesnjen oder ljubljanske čitalnice, ki so ga v letih po požaru Stanovskega gledališča in pred dograditvijo nove gledališke stavbe ponovno oživili (1887–1892), tako da je v njegov zagovor potrebno zapisati, da njegova dramatika ni »poznočitalniška« le v vsebinskem in oblikovnem smislu, temveč je dobesedno čitalniška. Ko se je končno ponudila možnost, da bi tudi Slovenci dobili svoje gledališče, je Vošnjak dejavno sodeloval pri tem projektu kot odbornik v kranjskem deželnem zboru in blagajnik Dramatičnega društva. Kot mlad politik se je leta 1868 udeležil otvoritve Narodnega gledališča v Pragi in na njej nastopil kot govornik, pri skoraj šestdesetih pa je dočakal tudi otvoritev domačega gledališkega prizorišča.
Vošnjak, who participated in discussions about the repertoire conundrums of Slovenian theatre during this period, also tried to solve them with his own dramatic texts: he offered the Dramatic Society five mostly lighter texts or comedies. Foam, To their own and Minister's letter so bile leta 1889 tudi uprizorjene, komediji A hundred years ago and Women's victory but they failed to make it to the stage during this period.
The next type of Vošnjak's plays is closely related to his attempts at a Tolstoyan story with material from the lives of ordinary people with directly expressed moral teachings (Condemned, You father to the threshold, your son across the threshold, Two neighbors, Blessed are the merciful...). He developed his version of Mohorian literature not only in prose experiments, but also in drama. Thus, a rural version of the bourgeois play was created. To their own, ki jo je objavil v Calendar of the Society of St. Mohor (1891). Sem sodita še besedili, ki sta izšli v knjižni zbirki Slovenske večernice Družbe sv. Mohorja. Game Walnut, subtitled Scenes from Farm Life, was published in volume 45 (1991), a short story in one act Let's not give up! and in volume 53 (1901).
The third set of Vošnjak's dramatic works and his literary peak are represented by the plays Beautiful Vida (book edition and performance 1893) and Doctor Dragan (1894), which was not performed at the time of its creation due to problematic content. Compared to earlier texts, these are works that are complex in content and form, characterized by more contemporary tones and motifs, although they remain trapped in melodramatic sentimentality and euphemism.
During this time, they put on stage Coal mine (1994), a less successful and accomplished work, according to literary history, depicting a strike in a coal mine.
With their contemporary content and complexly drawn characters, the aforementioned Vošnjak plays indicated the rapprochement of Slovenian dramatic literature with modern European literary trends, a rapprochement that was only fully realized by Ivan Cankar.
FROM THE LIBRARY OF THE SLOVENIAN THEATRE INSTITUTE: VOŠNJAK'S WORKS IN BOOK EDITIONS AND A SELECTION OF MATERIALS ABOUT THE AUTHOR
In 1889, a one-act play was published To each their own. In the same year, as the first booklet of the Vošnjaks Collected dramatic and narrative writings published novel Twins, printed in the National Printing House in Ljubljana. Of the planned five volumes, only three were published. The other two were printed by the Celje printing house of Dragotin Hribar, the former manager of the National Printing House in Ljubljana. Drama Beautiful Vida was published in 1893, Doctor Dragan and a year later.
Singing game Coal miner It was never fully printed. France Koblar included the work in an anthology Older Slovenian drama (1951). He decided to publish the second act; he merely summarized the other three.
In the last years of his life, Vošnjak published Memories in two volumes (1905, 1906). The work was republished in 1982 by Slovenska matica. The selection was made by historian Vasilij Melik, who is also the author of the accompanying study.
Leta 1996 je izšel prvi in edini zvezek knjižne zbirke Slovenska meščanska dramatika. Urednik in pisec predgovora, Igor Grdina, se je odločil za objavo Vošnjakovega Doctor Dragan and Matches Anton Funtek.
Vošnjak's dramatic work was discussed by Frank Wollman in the book Slovenian drama (1925) and France Koblar in Slovenian playwrights (1972). It also has an important place in Dušan Moravec's monograph Townspeople in Slovenian drama (1960).
Dušan Moravec je objavil obširno analizo Vošnjakove dramatike tudi v 43. številki Documents of the Slovenian Theater Museum (1984).
Najobsežnejši pregled Vošnjakovega literarnega, političnega in kulturnega delovanja je monografija Maline Schmidt Snoj, ki je izšla v knjižni zbirki Znameniti Slovenci pri Novi reviji (2003).
Kraj dogajanja je tržaška okolica oziroma manjši obmorski kraj: upokojeni uradnik Martin Sodja s hčerjo obišče prijatelja Andreja Kogoja. Velikodušni trgovec, ki mu je že večkrat pomagal iz finančnih stisk, se mu zdi primeren ženin za njegovo edinko Vido. Sluti, da se mu življenje izteka in jo bi jo rad omožil s poštenim in premožnim prijateljem. Mlada Vida ljubi svojega vrstnika grofa Alberta in sprva ni navdušena nad priletnim snubcem. Ko jo nenadoma obišče Albertova mati in v njej zamori vsako upanje na zvezo z mladim grofom, se Vida vda in pristane na zakon s Kogojem. Po očetovi smrti je kljub rojstvu otroka nesrečna, v veliki meri po zaslugi sovražne tašče, ki ji na vse načine greni življenje. Ko se nenadoma pojavi Alberto, zapusti dom, moža in otroka ter se z ljubimcem zateče na njegovo graščino. Njene iluzije se kmalu razblinijo: Albertova mati je sinu priskrbela premožno nevesto plemenitega rodu in ko mladenič Vidi predlaga, da bi tudi po poroki ostala njegova ljubica, ga obupana ženska pahne čez skale v morje in tako ubije. Zadnje, peto dejanje, se odvije pred trgovčevo hišo. Vida se vrne k možu in ga moleduje, naj ji pokaže sina. Ko zve, da je mrtev, tudi ona umre v moževem naročju, melodramatične tone pa podkrepi glasba: Vidino poslavljanje od sveta spremljajo verzi iz ljudske pesmi o lepi Vidi, ki jih prepevajo mornarji.