Josip Vošnjak

Lepa Vida (1891)

 

DRAMA (drama v petih dejanjih)

ŠTEVILO OSEB: 8 (4ž 4m), dva mornarja in pevci

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: Tržaško zaledje oziroma obala v okolici Trsta, čas dogajanja ni točno določen.

 

VIR

Besedilo je v Slovenskem gledališkem inštitutu ohranjeno v rokopisni obliki pod signaturo DD 702. V zvezku (21 x 18 cm) je 192 neoštevilčenih strani. Na zadnji strani je cenzorjevo dovoljenje za uprizarjanje, datirano s 30. septembrom 1891.

 

VOŠNJAKOV ROKOPIS Z NAVODILI ZA KNJIŽNO IZDAJO

Ob zvezku s tekstom je v mapi še nekaj nevezanih listov z besedilom, ki ga je Vošnjak pripravil za knjižno izdajo. Listi so enakega formata kot zvezek. Od devetih jih je sedem popisanih z Vošnjakovo pisavo. Dva lista in hrbtne strani so prazne. Na začetku je komentar k pesmi, ki je v knjižni izdaji natisnjena na koncu besedila:

Natisnena iz Koritkove zbirke »Slovenske pesmi kranjskega naroda«. V Ljubljani 1839. 2. zvezek, str. 19. Napev pa je tudi stari narodni, kakor se sliši po Krasu prepevati (popevati).

Sledijo navodila za vsa tri prizorišča: za sceno v I. dejanju je Vošnjak narisal tudi skico, sceno za II. in IV. dejanje pa je le opisal.

V rokopis je vložen tudi listič (14,5 x 23), na katerega je Vošnjak s svinčnikom narisal prizorišče II. dejanja Lepe Vide.

V knjižni izdaji so objavljene tri skice (za I., II. in IV. dejanje). Izšla je leta 1893, dve leti po tem, ko je Vošnjak rokopis predal Dramatičnemu društvu in v letu prve uprizoritve.

 

PODATKI O UPRIZORITVI

Praizvedbo (23. marca 1893) je režiral Ignacij Borštnik in odigral Vidinega moža, Andreja Kogoja. Kot Vida je nastopila Zofija Borštnik, njen odrski zapeljivec, grof Alberto, pa je bil Anton Cerar Danilo. Zanimivo je, da je Albertovo mamo igrala Avgusta Danilova, ki je bilo pogosto naloženo igranje mater svojega lastnega moža, čeprav je bila več kot desetletje mlajša od Danila. Kot Vidina zlobna tašča in zvesta služabnica sta nastopili Marica Slavec in Gizela Nigrin.

Dramo so uprizorili tudi v Mariboru (16. 10. 1910, režija je bila v rokah Srečka Stegnarja). Drugih podatkov v Repertoarju slovenskih gledališč ni.

Frank Wollman v svoji knjigi Slovenska dramatika (prva izdaja v češčini 1925, slov. prevod 2004, str. 159) omenja uprizoritev, ki si jo je ogledal med svojim študijskim bivanjem v Ljubljani:

Še na amaterskem odru (Ljudski oder) leta 1924 so bili nekateri liki presenetljivo živi. Kot smo omenili, so napake v nedoseženem vrhu drame in nerazvitem dogajanju, ne pa v samih osebah.

 

PODATKI O AVTORJU

Josip Vošnjak (1834-1911), pisatelj in zdravnik, je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in kulturnih delavcev druge polovice 19. stoletja. Leta 1867 je bil izvoljen za poslanca v štajerskem deželnem zboru, kjer se je v naslednjem desetletju zavzemal za jezikovno enakopravnost in Zedinjeno Slovenijo, za slovensko ozemeljsko in upravno enovitost. Od 1873 do 1885 je bil poslanec v državnem zboru na Dunaju, od 1877 do upokojitve (1895) pa v kranjskem deželnem zboru. Kot vodilni politik slovenske liberalne stranke je zagovarjal pomen izobraževanja in slovenske gospodarske osamosvojitve; sodeloval je pri ustanavljanju domačih bank in zadrug. Kot politik in publicist se je zavzemal za izboljšanje nevzdržnih socialnih razmer kmečkega in delavskega prebivalstva. Bil je med ustanovitelji Slovenske matice (1864), in časnika Slovenski narod (1868). Zanj je pisal članke o gospodarstvu, financah, politiki, socialnih in medicinskih vprašanjih ter tudi o kulturi. Strokovne in leposlovne prispevke je objavljal še v Slovenskem gospodarju, Ljubljanskemu zvonu, v publikacijah Mohorjeve družbe in drugje. Konec šestdesetih let je uspešno nastopal na slovenskih taborih, pozneje pa je dejavno sodeloval pri zbiranju sredstev in postavljanju spomenikov pomembnim Slovencem, pri ustanavljanju Glasbene matice, Ciril-Metodovega društva in Pisateljskega društva. Kot sodelavec Dramatičnega društva je pomagal pri nastajanju in razvoju slovenskega gledališča.

 

VOŠNJAKOVA DRAMATIKA

Vošnjakov prvi dramski poskus v nemščini, ki ga je tudi uprizoril, sega v njegova dijaška leta. Po končanem študiju medicine na Dunaju se je vrnil v domače kraje, pri pisanju prešel iz nemščine na slovenščino in napisal tragedijo v verzih, ki se ni ohranila. Vošnjakove zgodnje literarne poskuse in objave, ki jih je spodbujal njegov prijatelj in sodelavec Josip Jurčič, je prekinila strma politična kariera. Pisanja se je znova lotil, ko je zaključil drugi državnozborski mandat, torej po svojem petdesetem letu. Literarni zgodovinarji ugotavljajo, da je v tem času dokončal prej zasnovana oziroma načrtovana besedila, med njimi roman Pobratimi (1889) in številna dramska dela, ki jih je nekaj mesecev po izidu romana predal Dramatičnemu društvu. Za te tekste, ki po svoji oblikovni in vsebinski plati sodijo bolj v sedemdeseta leta 19. stoletja, je France Koblar uporabil naziv »poznočitalniška dramatika« (Slovenska dramatika I, 1972, str. 139). Vošnjak, ki se je po letu 1885 z vso svojo energijo in marljivostjo lotil dela za slovensko gledališče, je ta besedila napisal za majhen, utesnjen oder ljubljanske čitalnice, ki so ga v letih po požaru Stanovskega gledališča in pred dograditvijo nove gledališke stavbe ponovno oživili (1887 – 1892), tako da je v njegov zagovor potrebno zapisati, da njegova dramatika ni »poznočitalniška« le v vsebinskem in oblikovnem smislu, temveč je dobesedno čitalniška. Ko  se je končno ponudila možnost, da bi tudi Slovenci dobili svoje gledališče, je Vošnjak dejavno sodeloval pri tem projektu kot odbornik v kranjskem deželnem zboru in blagajnik Dramatičnega društva. Kot mlad politik se je leta 1868 udeležil otvoritve Narodnega gledališča v Pragi in na njej nastopil kot govornik, pri skoraj šestdesetih pa je dočakal tudi otvoritev domačega gledališkega prizorišča.

Vošnjak, ki je v tem obdobju sodeloval pri razglabljanjih o repertoarnih zagatah slovenskega gledališča, jih je poskušal reševati tudi s svojimi dramskimi besedili: Dramatičnemu društvu je ponudil pet večinoma lahkotnejših besedil oziroma veseloiger. Pene, Svoji k svojim in Ministrovo pismo so bile v tem letu tudi uprizorjene, komediji Pred sto leti in Ženska zmaga pa v tem obdobju nista uspeli priti na oder.

Naslednji tip Vošnjakovih iger je tesno povezan z njegovimi poskusi tolstojanske povesti s snovjo iz življenja preprostega ljudstva z neposredno izraženimi moralnimi nauki (Obsojen, Ti očeta do praga, sin tebe čez prag, Dva soseda, Blagor usmiljenim…). Svojo različico mohorjanske literature ni razvil le  v proznih poskusih, temveč tudi v dramatiki. Tako je nastala podeželska različica meščanske igre Svoji k svojim, ki jo je objavil v Koledarju Družbe sv. Mohorja (1891). Sem sodita še besedili, ki sta izšli v knjižni zbirki Slovenske večernice Družbe sv. Mohorja. Igra Oreh, podnaslovljena kot prizor iz življenja na kmetih, je izšla v 45. zvezku (1991), kratkočasnica v jednem dejanju Ne vdajmo se! pa v 53. zvezku (1901).

Tretji sklop Vošnjakovih dramskih del in njegov literarni vrhunec predstavljata igri Lepa Vida (knjižna izdaja in uprizoritev 1893) in Doktor Dragan (1894), ki zaradi vsebinske problematičnosti v času nastanka ni bila uprizorjena. V primerjavi z zgodnejšimi besedili gre za vsebinsko in oblikovno kompleksni deli, za kateri so značilni sodobnejši toni in motivi, čeprav ostajata ujeti v melodramsko sentimentalnost in leporečnost.

V tem času so na oder postavili še Premogarja (1994), po mnenju literarne zgodovine manj posrečeno in dovršeno delo, ki prikazuje stavko v premogovniku.

Omenjene Vošnjakove drame so s sodobno vsebino in kompleksno izrisanimi značaji nakazovale približevanje slovenske dramske literature modernim evropskim literarnim tokovom, približevanje, ki ga je v celoti realiziral šele Ivan Cankar.

 

IZ KNJIŽNICE SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA INŠTITUTA: VOŠNJAKOVA DELA V KNJIŽNIH IZDAJAH IN IZBOR GRADIVA O AVTORJU

V letu 1889 je izšla enodejanka Svoji k svojim. V istem letu je kot prva knjižica Vošnjakovih Zbranih dramatičnih in pripovednih spisov izšel roman Pobratimi, natisnjen v ljubljanski Narodni tiskarni. Od načrtovanih petih zvezkov so izšli le trije. Druga dva je natisnila celjska tiskarna Dragotina Hribarja, nekdanjega upravnika Narodne tiskarne v Ljubljani. Drama Lepa Vida je izšla leta 1893, Doktor Dragan pa leto pozneje.

Igra s petjem Premogar ni bila nikoli v celoti natisnjena. France Koblar je delo vključil v antologijo Starejša slovenska drama (1951). Odločil se je za objavo drugega dejanja; ostale tri je le povzel.

Vošnjak je v zadnjih letih svojega življenja izdal Spomine v dveh zvezkih (1905, 1906). Delo je ponovno izšlo leta 1982 pri Slovenski matici. Izbor je opravil zgodovinar Vasilij Melik, ki je tudi avtor spremne študije.

Leta 1996 je izšel prvi in edini zvezek knjižne zbirke Slovenska meščanska dramatika. Urednik in pisec predgovora, Igor Grdina, se je odločil za objavo Vošnjakovega Doktorja Dragana in Tekme Antona Funtka.

Vošnjakovo dramsko ustvarjanje sta obravnavala Frank Wollman v knjigi Slovinské drama (1925) in France Koblar v Slovenski dramatiki (1972). Pomembno mesto ima tudi v monografiji Dušana Moravca Meščani v slovenski drami (1960).

Dušan Moravec je objavil obširno analizo Vošnjakove dramatike tudi v 43. številki Dokumentov Slovenskega gledališkega muzeja (1984).

Najobsežnejši pregled Vošnjakovega literarnega, političnega in kulturnega delovanja je monografija Maline Schmidt Snoj, ki je izšla v knjižni zbirki Znameniti Slovenci pri Novi reviji (2003).

 

VSEBINA

Kraj dogajanja je tržaška okolica oziroma manjši obmorski kraj: upokojeni uradnik Martin Sodja s hčerjo obišče prijatelja Andreja Kogoja. Velikodušni trgovec, ki mu je že večkrat pomagal iz finančnih stisk, se mu zdi primeren ženin za njegovo edinko Vido. Sluti, da se mu življenje izteka in jo bi jo rad omožil s poštenim in premožnim prijateljem. Mlada Vida ljubi svojega vrstnika grofa Alberta in sprva ni navdušena nad priletnim snubcem. Ko jo nenadoma obišče Albertova mati in v njej zamori vsako upanje na zvezo z mladim grofom, se Vida vda in pristane na zakon s Kogojem. Po očetovi smrti je kljub rojstvu otroka nesrečna, v veliki meri po zaslugi sovražne tašče, ki ji na vse načine greni življenje. Ko se nenadoma pojavi Alberto, zapusti dom, moža in otroka in se z ljubimcem zateče na njegovo graščino. Njene iluzije se kmalu razblinijo: Albertova mati je sinu priskrbela premožno nevesto plemenitega rodu in ko mladenič Vidi predlaga, da bi tudi po poroki ostala njegova ljubica, ga obupana ženska pahne čez skale v morje in tako ubije. Zadnje, peto dejanje, se odvije pred trgovčevo hišo. Vida se vrne k možu in ga moleduje, naj ji pokaže sina. Ko zve, da je mrtev, tudi ona umre v moževem naročju, melodramatične tone pa podkrepi glasba: Vidino poslavljanje od sveta spremljajo verzi iz ljudske pesmi o  lepi Vidi, ki jih prepevajo mornarji.

Drugo

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si