Josip Vošnjak: Doktor Dragan, drama v petih dejanjih
12 nastopajočih (3ž 9m) in meščani
Kraj in čas dogajanja: Slovensko mesto in Dunaj med 1867 (prva tri dejanja) in 1869 oziroma 1870 (četrto in peto dejanje).
Besedilo je bilo natisnjeno kot tretji zvezek zbirke Vošnjakovih spisov (1894). V arhivu Dramatičnega društva je ohranjen izvod z avtorjevim posvetilom na naslovnici. Za spletno objavo smo uporabili duplikat, ker je knjižica iz arhiva Dramatičnega društva popisana in sčrtana, na temelju česar lahko sklepamo, da so stekle priprave na uprizarjanje, čeprav odrske postavitve v času Dramatičnega društva in tudi pozneje na ljubljanskem dramskem odru niso realizirali.
KRSTNA UPRIZORITEV DEVETDESET LET PO NASTANKU BESEDILA
Vošnjak je bil v svojem času uspešen in uprizarjan dramatik, zato je nenavadno, da njegovo besedilo Doctor Dragan ni našlo poti na ljubljanski oder. Verjetno gre za splet okoliščin, zanemarljivo pa ni niti dejstvo, da je šlo za kočljivo politično témo. V času, ko je Vošnjak napisal svojo zadnjo dramo, je dopolnil šestdeset let in se je načrtno umaknil iz javnega in poklicnega življenja. Leta 1895 se je preselil na posestvo Visole v bližini Slovenske Bistrice, kar ga je tudi dejansko izoliralo od ljubljanskega kulturnega in družabnega dogajanja. Malo pred njim (1894) je Ljubljano zapustil tudi prvi človek slovenskega gledališča tistega časa, Ignacij Borštnik, ki je pred tem vrsto let uprizarjal Vošnjakove igre. Po Borštnikovi selitvi v Zagreb so o repertoarju v veliki meri soodločali novi češki intendanti in režiserji, ki jim že četrt stoletja oddaljena politična zgodovina Slovencev očitno ni bila blizu. Čeprav predstavlja drama Doctor Dragan po mnenju literarnih kritikov in zgodovinarjev vrhunec Vošnjakovega ustvarjanja, je besedilo za dolgo časa utonilo v pozabo.
Doctor Dragan je bil uprizorjen šele v sezoni 1982/83 v kranjskem Prešernovem gledališču. V Kranju je Toman na začetku svoje poklicne poti tudi služboval; kranjski teater je najbližje gledališče krajem Tomanove rosne mladosti in gradu Turn, na katerem je obiskoval svojo bodočo ženo Josipino Turnograjsko in pozneje po njeni smrti tam nekaj časa tudi bival.
Praizvedbo besedila v izvedbi številčnega ansambla je režiral Matija Logar.
ŽELEZNICA KOT SKUŠNJAVA: SAGA O OKORIŠČANJU
Da je železnica velika priložnost, ki prinaša napredek, obenem pa povzroča skušnjave, je pokazal že France Prešeren v pesmi Od železne ceste, še preden je čez slovensko ozemlje zapeljal prvi vlak. Josip Vošnjak je témo obdelal v politični drami, za katero je dobil navdih v resničnem dogajanju.
Lovro Toman (1827-1870), politik, pravnik in pesnik, je po uspešni in zmagoviti politični karieri proti svojim siceršnjim načelom podprl avstro-ogrski dualizem. Nagrada za politično izdajo je bila koncesija za gorenjsko železnico, s katero se je denarno okoristil. Njegov pohlep in nenačelno ravnanje sta zbudila srdit gnev v slovenskih političnih in kulturnih krogih. Verjetno bi Toman ravnal drugače, če bi slutil, kakšen vihar bo sprožil s svojim dejanjem. Dokončno spoznanje o teži usodne napake, ki jo je storil, je bilo verjetno tudi eden od razlogov za njegovo zgodnjo smrt.
Vošnjak, ki je Lovra Tomana občudoval in spoštoval, se je zgodbe lotil nadvse obzirno. Dragan je v njegovi različici predvsem vročično vzneseni pesnik, politično malce naiven in pripraven za velikonemško izkoriščanje. Dramatik politika prikaže kot žrtev erotične strasti, čeprav je bil Tomanov mamon denar in je bil odnos z ženskami v njegovem življenju podrejen pohlepu, kar je dokazal že ob ženitvi z Josipino Turnograjsko. Vošnjak svojega junaka ni želel označiti za grabežljivca, zato se je zatekel k zgodbi o zapeljevanju: ko prekanjeni politiki uporabijo pokvarjeno lepotico, ki s svojimi čari omreži Dragana, ta sprejme napačno odločitev in se obenem izneveri tudi svoji slovenski zaročenki.
Josip Vošnjak (1834-1911), pisatelj in zdravnik, je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in kulturnih delavcev druge polovice 19. stoletja. Leta 1867 je bil izvoljen za poslanca v štajerskem deželnem zboru, kjer se je v naslednjem desetletju zavzemal za jezikovno enakopravnost in Zedinjeno Slovenijo, za slovensko ozemeljsko in upravno enovitost. Od 1873 do 1885 je bil poslanec v državnem zboru na Dunaju, od 1877 do upokojitve (1895) pa v kranjskem deželnem zboru. Kot vodilni politik slovenske liberalne stranke je zagovarjal pomen izobraževanja in slovenske gospodarske osamosvojitve; sodeloval je pri ustanavljanju domačih bank in zadrug. Kot politik in publicist se je zavzemal za izboljšanje socialnih razmer kmečkega in delavskega prebivalstva. Bil je med ustanovitelji Slovenske matice (1864), in časnika Slovenski narod (1868). Zanj je pisal članke o gospodarstvu, financah, politiki, socialnih in medicinskih vprašanjih ter tudi o kulturi. Strokovne in leposlovne prispevke je objavljal še v Slovenskem gospodarju, Ljubljanskemu zvonu, v publikacijah Mohorjeve družbe in drugje. Konec šestdesetih let je uspešno nastopal na slovenskih taborih, pozneje pa je dejavno sodeloval pri zbiranju sredstev in postavljanju spomenikov pomembnim Slovencem, pri ustanavljanju Glasbene matice, Ciril-Metodovega društva in Pisateljskega društva. Kot sodelavec Dramatičnega društva je pomagal pri nastajanju in razvoju slovenskega gledališča.
Vošnjak's first dramatic attempt in German, which he also staged, dates back to his student years. After completing his medical studies in Vienna, he returned to his native land, switched from German to Slovenian in his writing, and wrote a tragedy in verse, which has not survived. Vošnjak's early literary attempts and publications, encouraged by his friend and colleague Josip Jurčič, were interrupted by a steep political career. He took up writing again when he completed his second term in the National Assembly, i.e. after his fiftieth birthday. Literary historians note that during this time he completed previously conceived or planned texts, including the novel Twins (1889) and numerous dramatic works that he submitted to the Dramatic Society a few months after the novel's publication. For these texts, which in terms of form and content belong more to the 1870s, France Koblar used the term "late reading drama" (Slovenian Drama I, 1972, str. 139). Vošnjak, ki se je po letu 1885 z vso svojo energijo in marljivostjo lotil dela za slovensko gledališče, je ta besedila napisal za majhen, utesnjen oder ljubljanske čitalnice, ki so ga v letih po požaru Stanovskega gledališča in pred dograditvijo nove gledališke stavbe ponovno oživili (1887–1892), tako da je v njegov zagovor potrebno zapisati, da njegova dramatika ni »poznočitalniška« le v vsebinskem in oblikovnem smislu, temveč je dobesedno čitalniška. Ko se je končno ponudila možnost, da bi tudi Slovenci dobili svoje gledališče, je Vošnjak dejavno sodeloval pri tem projektu kot odbornik v kranjskem deželnem zboru in blagajnik Dramatičnega društva. Kot mlad politik se je leta 1868 udeležil otvoritve Narodnega gledališča v Pragi in na njej nastopil kot govornik, pri skoraj šestdesetih pa je dočakal tudi otvoritev domačega gledališkega prizorišča.
Vošnjak, who participated in discussions about the repertoire conundrums of Slovenian theatre during this period, also tried to solve them with his own dramatic texts: he offered the Dramatic Society five mostly lighter texts or comedies. Foam, To their own and Minister's letter so bile leta 1889 tudi uprizorjene, komediji A hundred years ago and Women's victory but they failed to make it to the stage during this period.
The next type of Vošnjak's plays is closely related to his attempts at a Tolstoyan story with material from the lives of ordinary people with directly expressed moral teachings (Obsojen, Ti očeta do praga, sin tebe čez prag, Dva soseda, Blagor usmiljenim…). Svojo različico mohorjanske literature ni razvil le v proznih poskusih, temveč tudi v dramatiki. Tako je nastala podeželska različica meščanske igre To their own, ki jo je objavil v Calendar of the Society of St. Mohor (1891). Sem sodita še besedili, ki sta izšli v knjižni zbirki Slovenske večernice Družbe sv. Mohorja. Igra Walnut, subtitled Scenes from Farm Life, was published in volume 45 (1991), a short story in one act Let's not give up! and in volume 53 (1901).
The third set of Vošnjak's dramatic works and his literary peak are represented by the plays Beautiful Vida (book edition and performance 1893) and Doctor Dragan (1894), which was not performed at the time of its creation due to problematic content. Compared to earlier texts, these are works that are complex in content and form, characterized by more contemporary tones and motifs, although they remain trapped in melodramatic sentimentality and euphemism.
During this time, they put on stage Coal mine (1994), a less successful and accomplished work, according to literary history, depicting a strike in a coal mine.
With their contemporary content and complexly drawn characters, the aforementioned Vošnjak plays indicated the rapprochement of Slovenian dramatic literature with modern European literary trends, a rapprochement that was only fully realized by Ivan Cankar.
FROM THE LIBRARY OF THE SLOVENIAN THEATRE INSTITUTE: VOŠNJAK'S WORKS IN BOOK EDITIONS AND A SELECTION OF MATERIALS ABOUT THE AUTHOR
In 1889, a one-act play was published To each their own. In the same year, as the first booklet of the Vošnjaks Collected dramatic and narrative writings published novel Twins, printed in the National Printing House in Ljubljana. Of the planned five volumes, only three were published. The other two were printed by the Celje printing house of Dragotin Hribar, the former manager of the National Printing House in Ljubljana. Drama Beautiful Vida was published in 1893, Doctor Dragan and a year later.
Singing game Coal miner It was never fully printed. France Koblar included the work in an anthology Older Slovenian drama (1951). He decided to publish the second act; he merely summarized the other three.
In the last years of his life, Vošnjak published Memories in two volumes (1905, 1906). The work was republished in 1982 by Slovenska matica. The selection was made by historian Vasilij Melik, who is also the author of the accompanying study.
Leta 1996 je izšel prvi in edini zvezek knjižne zbirke Slovenska meščanska dramatika. Urednik in pisec predgovora, Igor Grdina, se je odločil za objavo Vošnjakovega Doctor Dragan and Matches Anton Funtek.
Vošnjak's dramatic work was discussed by Frank Wollman in the book Slovenian drama (1925) and France Koblar in Slovenian playwrights (1972). It also has an important place in Dušan Moravec's monograph Townspeople in Slovenian drama (1960).
Dušan Moravec je objavil obširno analizo Vošnjakove dramatike tudi v 43. številki Documents of the Slovenian Theater Museum (1984).
The most comprehensive overview of Vošnjak's literary, political, and cultural activities is the monograph by Malina Schmidt Snoj, published in the book collection Znameniti Slovenci pri Nova revija (2003).
CONTENT
Drama se začne v skromnem stanovanju profesorja Frana Braniča. Njegova hči Mira je do ušes zaljubljena v mladega pravnika Miroslava Dragana, “pesnika po milosti božji”. Verjame, “da se bode Miroslav vzdignil nad Prešerna” (I, 1, str. 6) in ga spodbuja tudi v njegovih političnih ambicijah, “kajti vse narodno razumništvo očarano od rodoljubnih pesmij Draganovih želi si njega poslancem” (I, 2, str. 15). Dragan okleva, a se na koncu vseeno odloči za politično kariero.
Začetek drugega dejanja nas odnese v veliki svet, naravnost v ministrski kabinet na Dunaju. Minister potrebuje Draganov glas za sprejem nove ustave. Ker koncesija za železnico ni dovolj, da bi Dragan “izročil svoj narod gospostvu plemena, sovražnega od pamtiveka”, pošlje minister v boj še rosno mlado vdovo, lepotico poljskega rodu, baronico Katinko Holberg. Ta poteza je za ministra zmagovita in v tretjem dejanju se Dragan ujame v past, Mira pa ga ujame z baronico, tako da po glasovanju v parlamentu izgubi obe ženski in se začenja zavedati teže svoje odločitve:
Bogastvo, po katerem sem tolikrat hrepenel, hrepenel ne zaradi sebe, samo, da bi narodu mogel koristiti, bogastvo je moje. Ali je res moje? In ali sem ga pridobil po poštenem poti? Kdo more reči, da ne? Narodu sem pridobil, kar si je najgorkeje želel. Malo mesecev še, in po železnem tiru bodo ropotali vozovi, obloženi s pridelki domovine. III, 8, str. 68
Četrto in peto dejanje, ki prineseta Draganov padec in smrt, prikazujeta dogajanje v slovenskem mestu. Na dan otvoritve železniške proge si Dragan po dolgem času drzne sklicati politični shod, na katerem mu zaradi ostrega nasprotovanja ljudstva in političnih nasprotnikov odpove šibko srce. Ko se zgrudi, se nadenj obupano sklanja poljska grofica, ki je na ta dan slučajno na poročnem potovanju v naših krajih. Njena neutolažljiva skrušenost in obup nakažeta, da jo bosta slaba vest in kes zaradi zahrbtnega dejanja spremljala vse svoje dni. Dragana odnesejo na smrtno posteljo: peto dejanje je namenjeno poslavljanju. Ob zadnji uri so ob njem zvesti prijatelji in strta Mira. Tik pred smrtjo mu ljudstvo začne hvaležno vzklikati, ko se postaji bliža prvi vlak.