Josip Vošnjak

Doktor Dragan (1894)

 

DRAMA (drama v petih dejanjih)
ŠTEVILO OSEB: 12 (3ž 9m) in meščani
KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: Slovensko mesto in Dunaj med 1867 (prva tri dejanja) in 1869 oziroma 1870 (četrto in peto dejanje).

 

VIR

Besedilo je bilo natisnjeno kot tretji zvezek zbirke Vošnjakovih spisov (1894). V arhivu Dramatičnega društva je ohranjen izvod z avtorjevim posvetilom na naslovnici. Za spletno objavo smo uporabili duplikat, ker je knjižica iz arhiva Dramatičnega društva popisana in sčrtana, na temelju česar lahko sklepamo, da so stekle priprave na uprizarjanje, čeprav odrske postavitve v času Dramatičnega društva in tudi pozneje na ljubljanskem dramskem odru niso realizirali.

 

KRSTNA UPRIZORITEV DEVETDESET LET PO NASTANKU BESEDILA

Vošnjak je bil v svojem času uspešen in uprizarjan dramatik, zato je nenavadno, da njegovo besedilo Doktor Dragan ni našlo poti na ljubljanski oder. Verjetno gre za splet okoliščin, zanemarljivo pa ni niti dejstvo, da je šlo za kočljivo politično témo. V času, ko je Vošnjak napisal svojo zadnjo dramo, je dopolnil šestdeset let in se je načrtno umaknil iz javnega in poklicnega življenja. Leta 1895 se je preselil na posestvo Visole v bližini Slovenske Bistrice, kar ga je tudi dejansko izoliralo od ljubljanskega kulturnega in družabnega dogajanja. Malo pred njim (1894) je Ljubljano zapustil tudi prvi človek slovenskega gledališča tistega časa, Ignacij Borštnik, ki je pred tem vrsto let uprizarjal Vošnjakove igre. Po Borštnikovi selitvi v Zagreb so o repertoarju v veliki meri soodločali novi češki intendanti in režiserji, ki jim že četrt stoletja oddaljena politična zgodovina Slovencev očitno ni bila blizu. Čeprav predstavlja drama Doktor Dragan po mnenju literarnih kritikov in zgodovinarjev vrhunec Vošnjakovega ustvarjanja, je besedilo za dolgo časa utonilo v pozabo.

Doktor Dragan je bil uprizorjen šele v sezoni 1982/83 v kranjskem Prešernovem gledališču. V Kranju je Toman na začetku svoje poklicne poti tudi služboval; kranjski teater je najbližje gledališče krajem Tomanove rosne mladosti in gradu Turn, na katerem je obiskoval svojo bodočo ženo Josipino Turnograjsko in pozneje po njeni smrti tam nekaj časa tudi bival.

Praizvedbo besedila v izvedbi številčnega ansambla je režiral Matija Logar.

 

ŽELEZNICA KOT SKUŠNJAVA: SAGA O OKORIŠČANJU NA RAČUN ŽELEZNIŠKIH TIROV

Da je železnica velika priložnost, ki prinaša napredek, obenem pa povzroča skušnjave, je pokazal že France Prešeren v pesmi Od železne ceste, še preden je čez slovensko ozemlje zapeljal prvi vlak. Josip Vošnjak je témo obdelal v politični drami, za katero je dobil navdih v resničnem dogajanju.

Lovro Toman (1827-1870), politik, pravnik in pesnik, je po uspešni in zmagoviti politični karieri proti svojim siceršnjim načelom podprl avstro-ogrski dualizem. Nagrada za politično izdajo je bila koncesija za gorenjsko železnico, s katero se je denarno okoristil. Njegov pohlep in nenačelno ravnanje sta zbudila srdit gnev v slovenskih političnih in kulturnih krogih. Verjetno bi Toman ravnal drugače, če bi slutil, kakšen vihar bo sprožil s svojim dejanjem. Dokončno spoznanje o teži usodne napake, ki jo je storil, je bilo očitno tudi eden od razlogov za njegovo zgodnjo smrt.

Vošnjak, ki je Lovra Tomana občudoval in spoštoval, se je zgodbe lotil nadvse obzirno. Dragan je v njegovi različici predvsem vročično vzneseni pesnik, politično malce naiven in pripraven za velikonemško izkoriščanje. Dramatik politika prikaže kot žrtev erotične strasti, čeprav je bil Tomanov mamon denar in je bil odnos z ženskami v njegovem življenju podrejen pohlepu, kar je dokazal že ob ženitvi z Josipino Turnograjsko. Vošnjak svojega junaka ni želel označiti za grabežljivca, zato se je zatekel k zgodbi o zapeljevanju: ko prekanjeni politiki uporabijo pokvarjeno lepotico, ki s svojimi čari omreži Dragana, ta sprejme napačno odločitev in se obenem izneveri tudi svoji slovenski zaročenki.

 

PODATKI O AVTORJU

Josip Vošnjak (1834-1911), pisatelj in zdravnik, je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in kulturnih delavcev druge polovice 19. stoletja. Leta 1867 je bil izvoljen za poslanca v štajerskem deželnem zboru, kjer se je v naslednjem desetletju zavzemal za jezikovno enakopravnost in Zedinjeno Slovenijo, za slovensko ozemeljsko in upravno enovitost. Od 1873 do 1885 je bil poslanec v državnem zboru na Dunaju, od 1877 do upokojitve (1895) pa v kranjskem deželnem zboru. Kot vodilni politik slovenske liberalne stranke je zagovarjal pomen izobraževanja in slovenske gospodarske osamosvojitve; sodeloval je pri ustanavljanju domačih bank in zadrug. Kot politik in publicist se je zavzemal za izboljšanje nevzdržnih socialnih razmer kmečkega in delavskega prebivalstva. Bil je med ustanovitelji Slovenske matice (1864), in časnika Slovenski narod (1868). Zanj je pisal članke o gospodarstvu, financah, politiki, socialnih in medicinskih vprašanjih ter tudi o kulturi. Strokovne in leposlovne prispevke je objavljal še v Slovenskem gospodarju, Ljubljanskemu zvonu, v publikacijah Mohorjeve družbe in drugje. Konec šestdesetih let je uspešno nastopal na slovenskih taborih, pozneje pa je dejavno sodeloval pri zbiranju sredstev in postavljanju spomenikov pomembnim Slovencem, pri ustanavljanju Glasbene matice, Ciril-Metodovega društva in Pisateljskega društva. Kot sodelavec Dramatičnega društva je pomagal pri nastajanju in razvoju slovenskega gledališča.

 

VOŠNJAKOVA DRAMATIKA

Vošnjakov prvi dramski poskus v nemščini, ki ga je tudi uprizoril, sega v njegova dijaška leta. Po končanem študiju medicine na Dunaju se je vrnil v domače kraje, pri pisanju prešel iz nemščine na slovenščino in napisal tragedijo v verzih, ki se ni ohranila. Vošnjakove zgodnje literarne poskuse in objave, ki jih je spodbujal njegov prijatelj in sodelavec Josip Jurčič, je prekinila strma politična kariera. Pisanja se je znova lotil, ko je zaključil drugi državnozborski mandat, torej po svojem petdesetem letu. Literarni zgodovinarji ugotavljajo, da je v tem času dokončal prej zasnovana oziroma načrtovana besedila, med njimi roman Pobratimi (1889) in številna dramska dela, ki jih je nekaj mesecev po izidu romana predal Dramatičnemu društvu. Za te tekste, ki po svoji oblikovni in vsebinski plati sodijo bolj v sedemdeseta leta 19. stoletja, je France Koblar uporabil naziv »poznočitalniška dramatika« (Slovenska dramatika I, 1972, str. 139). Vošnjak, ki se je po letu 1885 z vso svojo energijo in marljivostjo lotil dela za slovensko gledališče, je ta besedila napisal za majhen, utesnjen oder ljubljanske čitalnice, ki so ga v letih po požaru Stanovskega gledališča in pred dograditvijo nove gledališke stavbe ponovno oživili (1887 – 1892), tako da je v njegov zagovor potrebno zapisati, da njegova dramatika ni »poznočitalniška« le v vsebinskem in oblikovnem smislu, temveč je dobesedno čitalniška. Ko se je končno ponudila možnost, da bi tudi Slovenci dobili svoje gledališče, je Vošnjak dejavno sodeloval pri tem projektu kot odbornik v kranjskem deželnem zboru in blagajnik Dramatičnega društva. Kot mlad politik se je leta 1868 udeležil otvoritve Narodnega gledališča v Pragi in na njej nastopil kot govornik, pri skoraj šestdesetih pa je dočakal tudi otvoritev domačega gledališkega prizorišča.

Vošnjak, ki je v tem obdobju sodeloval pri razglabljanjih o repertoarnih zagatah slovenskega gledališča, jih je poskušal reševati tudi s svojimi dramskimi besedili: Dramatičnemu društvu je ponudil pet večinoma lahkotnejših besedil oziroma veseloiger. Pene, Svoji k svojim in Ministrovo pismo so bile v tem letu tudi uprizorjene, komediji Pred sto leti in Ženska zmaga pa v tem obdobju nista uspeli priti na oder.

Naslednji tip Vošnjakovih iger je tesno povezan z njegovimi poskusi tolstojanske povesti s snovjo iz življenja preprostega ljudstva z neposredno izraženimi moralnimi nauki (Obsojen, Ti očeta do praga, sin tebe čez prag, Dva soseda, Blagor usmiljenim…). Svojo različico mohorjanske literature ni razvil le v proznih poskusih, temveč tudi v dramatiki. Tako je nastala podeželska različica meščanske igre Svoji k svojim, ki jo je objavil v Koledarju Družbe sv. Mohorja (1891). Sem sodita še besedili, ki sta izšli v knjižni zbirki Slovenske večernice Družbe sv. Mohorja. Igra Oreh, podnaslovljena kot prizor iz življenja na kmetih, je izšla v 45. zvezku (1991), kratkočasnica v jednem dejanju Ne vdajmo se! pa v 53. zvezku (1901).

Tretji sklop Vošnjakovih dramskih del in njegov literarni vrhunec predstavljata igri Lepa Vida (knjižna izdaja in uprizoritev 1893) in Doktor Dragan (1894), ki zaradi vsebinske problematičnosti v času nastanka ni bila uprizorjena. V primerjavi z zgodnejšimi besedili gre za vsebinsko in oblikovno kompleksni deli, za kateri so značilni sodobnejši toni in motivi, čeprav ostajata ujeti v melodramsko sentimentalnost in leporečnost.
V tem času so na oder postavili še Premogarja (1994), po mnenju literarne zgodovine manj posrečeno in dovršeno delo, ki prikazuje stavko v premogovniku.
Omenjene Vošnjakove drame so s sodobno vsebino in kompleksno izrisanimi značaji nakazovale približevanje slovenske dramske literature modernim evropskim literarnim tokovom, približevanje, ki ga je v celoti realiziral šele Ivan Cankar.

 

IZ KNJIŽNICE SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA INŠTITUTA: VOŠNJAKOVA DELA V KNJIŽNIH IZDAJAH IN IZBOR GRADIVA O AVTORJU

V letu 1889 je izšla enodejanka Svoji k svojim. V istem letu je kot prva knjižica Vošnjakovih Zbranih dramatičnih in pripovednih spisov izšel roman Pobratimi, natisnjen v ljubljanski Narodni tiskarni. Od načrtovanih petih zvezkov so izšli le trije. Druga dva je natisnila celjska tiskarna Dragotina Hribarja, nekdanjega upravnika Narodne tiskarne v Ljubljani. Drama Lepa Vida je izšla leta 1893, Doktor Dragan pa leto pozneje.

Igra s petjem Premogar ni bila nikoli v celoti natisnjena. France Koblar je delo vključil v antologijo Starejša slovenska drama (1951). Odločil se je za objavo drugega dejanja; ostale tri je le povzel.

Vošnjak je v zadnjih letih svojega življenja izdal Spomine v dveh zvezkih (1905, 1906). Delo je ponovno izšlo leta 1982 pri Slovenski matici. Izbor je opravil zgodovinar Vasilij Melik, ki je tudi avtor spremne študije.

Leta 1996 je izšel prvi in edini zvezek knjižne zbirke Slovenska meščanska dramatika. Urednik in pisec predgovora, Igor Grdina, se je odločil za objavo Vošnjakovega Doktorja Dragana in Tekme Antona Funtka.

Vošnjakovo dramsko ustvarjanje sta obravnavala Frank Wollman v knjigi Slovinské drama (1925) in France Koblar v Slovenski dramatiki (1972). Pomembno mesto ima tudi v monografiji Dušana Moravca Meščani v slovenski drami (1960).

Dušan Moravec je objavil obširno analizo Vošnjakove dramatike tudi v 43. številki Dokumentov Slovenskega gledališkega muzeja (1984).

Najobsežnejši pregled Vošnjakovega literarnega, političnega in kulturnega delovanja je monografija Maline Schmidt Snoj, ki je izšla v knjižni zbirki Znameniti Slovenci pri Novi reviji (2003).

 

VSEBINA
Drama se začne v skromnem stanovanju profesorja Frana Braniča. Njegova hči Mira je do ušes zaljubljena v mladega pravnika Miroslava Dragana, pesnika po milosti božji. Verjame, da se bode Miroslav vzdignil nad Prešerna (I, 1, str. 6) in ga spodbuja tudi v njegovih političnih ambicijah, kajti vse narodno razumništvo očarano od rodoljubnih pesmij Draganovih želi si njega poslancem (I, 2, str. 15). Dragan okleva, a se na koncu vseeno odloči za politično kariero.

Začetek drugega dejanja nas odnese v veliki svet, naravnost v ministrski kabinet na Dunaju. Minister potrebuje Draganov glas za sprejem nove ustave. Ker koncesija za železnico ni dovolj, da bi Dragan izročil svoj narod gospostvu plemena, sovražnega od pamtiveka, pošlje minister v boj še rosno mlado vdovo, lepotico poljskega rodu, baronico Katinko Holberg. Ta poteza je za ministra zmagovita in v tretjem dejanju se Dragan ujame v past, Mira pa ga ujame z baronico, tako da po glasovanju v parlamentu izgubi obe ženski in se začenja zavedati teže svoje odločitve:

Bogastvo, po katerem sem tolikrat hrepenel, hrepenel ne zaradi sebe, samo, da bi narodu mogel koristiti, bogastvo je moje. Ali je res moje? In ali sem ga pridobil po poštenem poti? Kdo more reči, da ne? Narodu sem pridobil, kar si je najgorkeje želel. Malo mesecev še, in po železnem tiru bodo
ropotali vozovi, obloženi s pridelki domovine. (III, 8, str. 68)

Četrto in peto dejanje, ki prineseta Draganov padec in smrt, prikazujeta dogajanje v slovenskem mestu. Na dan otvoritve železniške proge si Dragan po dolgem času drzne sklicati politični shod, na katerem mu zaradi ostrega nasprotovanja ljudstva in političnih nasprotnikov odpove šibko srce. Ko se zgrudi, se nadenj obupano sklanja poljska grofica, ki je na ta dan slučajno na poročnem potovanju v naših krajih. Njena neutolažljiva skrušenost in obup nakažeta, da jo bosta slaba vest in kes zaradi zahrbtnega dejanja spremljala vse svoje dni. Dragana odnesejo na smrtno posteljo: peto dejanje je namenjeno poslavljanju. Ob zadnji uri so ob njem zvesti prijatelji in strta Mira. Tik pred smrtjo mu ljudstvo začne hvaležno vzklikati, ko se postaji bliža prvi vlak.

Drugo

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si