Jakob Alešovec: Podlaga zakonske sreče, vesela igra v 1. delanji
5 oseb (3ž 2m)
Rokopis avtorja iz arhiva Dramatičnega društva (Slovenski gledališki inštitut, K DD 92. Besedilo ima 27 neoštevilčenih strani. V zvezku formata 21 x 17 cm je na zadnji strani tudi cenzorjevo dovoljenje za uprizarjanje, izdano 13. marca 1872.
V Digitalni knjižnici slovenskih dramskih besedil je dostopna tudi priredba besedila The basis of marital happiness (1973), ki jo je pripravil režiser in literarni ustvarjalec Janez Povše.
Praizvedba besedila je bila 25. marca 1872 v ljubljanskem deželnem gledališču. Komedijo je režiral Josip Nolli. Od tedaj veseloigra že skoraj stoletje in pol živi na ljubiteljskih odrih, kjer jo uprizarjajo tudi v posodobljenih ali narečnih jezikovnih priredbah.
150TH ANNIVERSARY OF THE DRAMATIC SOCIETY
Eden od ciljev, ki smo si jih zadali ob stopetdeseti obletnici ustanovitve Dramatičnega društva (2017), je spletni dostop do vseh izvirnih slovenskih dramskih besedil, ki so bila uprizorjena v obdobju 1867-1892. Nekatera so ohranjena v rokopisni obliki, druga so bila natisnjena (v glavnem v zbirki Slovenska Talija), nekatera pa imamo v Slovenskem gledališkem inštitutu v obeh oblikah: kot avtorjev rokopis in kot prvi natis.
Novinar, pisatelj, dramatik in prevajalec Jacob Alešovec (1842-1901) je imel burno, plodno, a tudi tragično življenje. Na tem mestu se bomo osredotočili le na njegovo dramsko ustvarjanje in sodelovanje z Dramatičnim društvom. Kot mladenič je pisal igre v nemščini. Njegova tri mladostna dela (Sicherl, vulgo Dimež, der Schrecken von Krain, Die Franzosen in Stein and Modern) was staged at the Ljubljana Theatre when he was only twenty-five years old. He successfully appeared in the title role in the first one.
Under the influence of the poet and playwright Miroslav Vilhar, who employed him as a native teacher, he decided to write in the Slovene language. Josip Nolli in Priročni knjigi za glediške diletante (1867) lists four early Slovenian plays by Alešovec that remained in manuscript and have not been preserved (Kdo je tat?, Naselniki, Ne vem and He is not jealous.). Z ustanovitvijo Dramatičnega društva se je razmahnilo in doseglo občinstvo tudi Alešovčevo ustvarjanje za gledališče v slovenskem jeziku. Do nastopa bolezni, ki mu je onemogočila pisanje, je iz nemščine prevedel okrog trideset iger. Gre v glavnem za burke iz sočasnega dunajskega repertoarja, ki so bile v obdobju Dramatičnega društva najbolj zaželene in priljubljene, najbolj znamenit med Alešovčevimi avtorji pa je Johann Nepomuk Nestroy (Alešovec je prevedel Lumpacija Vagabunda, Burko čez burko and Pavliho).
Dramatično društvo je uprizorilo tudi pet njegovih izvirnih del: prva je bila uprizorjena prav The basis of marital happiness (1872), preprosta enodejanka, ki po vsebini, obliki in zapletu spominja na Pismo (1870) Josipa Stritarja. Sledili sta igri Dimež, strah kranjske dežele (1873) in Francozi v Kamniku (1875), tokrat v slovenski različici. Ustvaril je tudi libreto za izvirno komično opero Čarovnica (1876) in komedijo Nemški ne znajo (1885), po mnenju literarne zgodovine njegovo najboljše dramsko delo. Kmalu po tem je zbolel in skoraj popolnoma oslepel, tako da gre za njegovo zadnjo igro.
Ko je avtor po dolgotrajni bolezni umrl, zanimanje za njegovo delo ni usahnilo. Kar nekaj njegovih del so ponatisnili že kmalu po njegovi smrti in tudi njegove igre so še naprej živele na odru.
PREVODNO DELO ZA DRAMATIČNO DRUŠTVO
Alešovec je v obdobju Dramatičnega društva med vsemi prevajalci pripravil največje število uprizorjenih prevodov (29). Veliko se jih je ohranilo v arhivu dramskih besedil Dramatičnega društva v knjižnici Slovenskega gledališkega inštituta. Na nekaterih je označen tudi kraj (Žabjek) in čas nastanka (zadnji meseci 1872) – rokopisi pričajo o tem, da je bil Alešovec v času prestajanja zaporne kazni v ljubljanskem zaporu izjemno marljiv in je med drugim tudi veliko prevajal.
ALEŠOVČEVA PRIPOVEDNA DELA V KNJIŽNICI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA INŠTITUTA
Alešovčeva prozna dela, ki jih imamo v Slovenskem gledališkem inštitutu, so prek Digitalne knjižnice Slovenije dostopna tudi na spletu.
Ričet iz Žabjeka (pisatelj je izdajal satirični list Brencelj, ki je bil večkrat zaplenjen. Knjiga popisuje njegovo izkušnjo zapora na Žabjeku, kjer je zaradi Brenclja odsedel tri mesece).
Kako sem se jaz likal (digitalizirana je prva izdaja avtobiografije iz osemdesetih let, v knjižnici SLOGI imamo izdajo iz leta 1910).
Ljubljanske slike (digitalizirana je prva izdaja, ki je izšla 1879, v naši knjižnici imamo priredbo iz 1911).
At the heart of the action is a misunderstanding between the young couple Dragotina and Slavoljub. Already in the wife's opening monologue, a shadow of suspicion creeps into her talk of love for her husband: Slavoljub has been late for lunch for the third day. When the cook joins her, her scheming easily drives her into a state of furious jealousy, in which she awaits her husband. When she is overcome with anger at him, Dragotina runs away from the dining room. Even the husband, who has just been scolded and abandoned, is easy prey for the cook: it is not entirely clear from the text whether the cook's naivety is at least partly sincere or entirely feigned, so the decision for one version or the other is left to the actor's interpretation. In the next scene, an unknown man enters the room, matching the cook's description of the alleged lover, and Slavoljub places him at the door. The climax of the comedy is a noisy argument between the couple. When the wife accused of infidelity throws herself on the sofa sobbing, her mother-in-law enters and takes her side. After a barrage of harsh words, the women leave the scene. The cook, who told her husband that his wife was waiting for a letter and promised to deliver it to him and not to the addressee, mistakenly hands him a letter from her lover. The words she reads completely unsettle Slavoljub, when a guest enters the room, whom he had already thrown out of the apartment once before. It turns out that he is a doctor who was called to Dragotina due to health problems.
V zadnjem in najdaljšem prizoru so na odru vsi nastopajoči. Napetost doseže vrhunec, ko Slavoljub ženo pred vsemi obtoži nezvestobe in pri tem maha s kuharičinim pismom. Ko zdravnik sporno pisanje prebere na glas in kuharica prizna, da je prišlo do zamenjave, mož v trenutku spozna svojo zmoto in ugotovi, da ga je ljubosumje povsem zaslepilo. Kuharica jim izroči pismo, ki je bilo res namenjeno gospodarici: izkaže se, da je s tem pismom Dragotina naročila darilo za moža. Tudi njegovi skrivni opravki, zaradi katerih je žena s kuharičino pomočjo posumila v njegovo zvestobo, so bili povezani z nakupovanjem daril: ne samo za ženo, ampak celo za taščo. Zakonca sta drug za drugega na skrivaj pripravljala presenečenje in ob tem drug pri drugem zaznala neiskrenost. Odločita se, da bosta v prihodnje popolnoma odkritosrčna, »kajti zaupanje je podlaga zakonske sreče«. V spravnem vzdušju medsebojne ljubezni se odločijo, da bodo tokrat prizanesli tudi spletkarski kuharici.