[av_buttonrow alignment=’left’ button_spacing=’5′ button_spacing_unit=’px’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label=’Vir‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’5′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Poznejše izdaje‘ link=’manually,#izdaje’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Uprizarjanje‘ link=’manually,#uprizarjanje’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’150 letnica dramatičnega društva‘ link=’manually,#drustva’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Podatki o avtorju‘ link=’manually,#avtor’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Prevodno delo za dramatično društvo‘ link=’manually,#delo’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Alešovčeva pripovedna dela v knjižnici Slovenskega gledališkega inštituta‘ link=’manually,#dela’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Vsebina‘ link=’manually,#vsebina’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Preberi‘ link=’manually,http://www.slogi.si/wp-content/uploads/1872/12/PODLAGA-ZAKONSKE-SRECE-rokopis.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
KOMEDIJA
PODNASLOV: Vesela igra v 1. delanji
ŠTEVILO OSEB: 5 (3ž 2m)
Rokopis avtorja iz arhiva Dramatičnega društva (Slovenski gledališki inštitut, K DD 92. Besedilo ima 27 neoštevilčenih strani. V zvezku formata 21 x 17 cm je na zadnji strani tudi cenzorjevo dovoljenje za uprizarjanje, izdano 13. marca 1872.
V Digitalni knjižnici slovenskih dramskih besedil je dostopna tudi priredba besedila Podlaga zakonske sreče (1973), ki jo je pripravil režiser in literarni ustvarjalec Janez Povše.
Praizvedba besedila je bila 25. marca 1872 v ljubljanskem deželnem gledališču. Komedijo je režiral Josip Nolli. Od tedaj veseloigra že skoraj stoletje in pol živi na ljubiteljskih odrih, kjer jo uprizarjajo tudi v posodobljenih ali narečnih jezikovnih priredbah.
[av_gallery ids=’7139′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
150 LETNICA DRAMATIČNEGA DRUŠTVA
Eden od ciljev, ki smo si jih zadali ob stopetdeseti obletnici ustanovitve Dramatičnega društva (2017), je spletni dostop do vseh izvirnih slovenskih dramskih besedil, ki so bila uprizorjena v obdobju 1867 – 1892. Nekatera so ohranjena v rokopisni obliki, druga so bila natisnjena (v glavnem v zbirki Slovenska Talija), nekatera pa imamo v Slovenskem gledališkem inštitutu v obeh oblikah: kot avtorjev rokopis in kot prvi natis.
Novinar, pisatelj, dramatik in prevajalec Jakob Alešovec (1842-1901) je imel burno, plodno, a tudi tragično življenje. Na tem mestu se bomo osredotočili le na njegovo dramsko ustvarjanje in sodelovanje z Dramatičnim društvom. Kot mladenič je pisal igre v nemščini. Njegova tri mladostna dela (Sicherl, vulgo Dimež, der Schrecken von Krain, Die Franzosen in Stein in Modern) so uprizorili v ljubljanskem gledališču, ko mu je bilo komaj petindvajset let. V prvi je z uspehom nastopil v naslovni vlogi.
Pod vplivom pesnika in dramatika Miroslava Vilharja, ki ga je zaposlil kot domačega učitelja, se je odločil za ustvarjanje v slovenskem jeziku. Josip Nolli v Priročni knjigi za gledališke diletante (1867) navaja štiri zgodnje slovenske Alešovčeve igre, ki so ostale v rokopisu in se niso ohranile (Kdo je tat?, Naselniki, Ne vem in Ni ljubosumen). Z ustanovitvijo Dramatičnega društva se je razmahnilo in doseglo občinstvo tudi Alešovčevo ustvarjanje za gledališče v slovenskem jeziku. Do nastopa bolezni, ki mu je onemogočila pisanje, je iz nemščine prevedel okrog trideset iger. Gre v glavnem za burke iz sočasnega dunajskega repertoarja, ki so bile v obdobju Dramatičnega društva najbolj zaželene in priljubljene, najbolj znamenit med Alešovčevimi avtorji pa je Johann Nepomuk Nestroy (Alešovec je prevedel Lumpacija Vagabunda, Burko čez burko in Pavliho).
Dramatično društvo je uprizorilo tudi pet njegovih izvirnih del: prva je bila uprizorjena prav Podlaga družinske sreče (1872), preprosta enodejanka, ki po vsebini, obliki in zapletu spominja na Pismo (1870) Josipa Stritarja. Sledili sta igri Dimež, strah kranjske dežele (1873) in Francozi v Kamniku (1875), tokrat v slovenski različici. Ustvaril je tudi libreto za izvirno komično opero Čarovnica (1876) in komedijo Nemški ne znajo (1885), po mnenju literarne zgodovine njegovo najboljše dramsko delo. Kmalu po tem je zbolel in skoraj popolnoma oslepel, tako da gre za njegovo zadnjo igro.
Ko je avtor po dolgotrajni bolezni umrl, zanimanje za njegovo delo ni usahnilo. Kar nekaj njegovih del so ponatisnili že kmalu po njegovi smrti in tudi njegove igre so še naprej živele na odru.
Alešovčevo udejstvovanje na številnih področjih -od politike do literature- je opisano tudi v Slovenskem biografskem leksikonu, v Novem Slovenskem biografskem leksikonu in v mnogih drugih virih.
PREVODNO DELO ZA DRAMATIČNO DRUŠTVO
Alešovec je v obdobju Dramatičnega društva med vsemi prevajalci pripravil največje število uprizorjenih prevodov (29). Veliko se jih je ohranilo v arhivu dramskih besedil Dramatičnega društva v knjižnici Slovenskega gledališkega inštituta. Na nekaterih je označen tudi kraj (Žabjek) in čas nastanka (zadnji meseci 1872) – rokopisi pričajo o tem, da je bil Alešovec v času prestajanja zaporne kazni v ljubljanskem zaporu izjemno marljiv in je med drugim tudi veliko prevajal.
[av_button label=’Preberi Podlaga zakonske sreče – prevodi’ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2017/12/Podlaga-zakonske-srece-prevodi.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
ALEŠOVČEVA PRIPOVEDNA DELA V KNJIŽNICI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA INŠTITUTA
Alešovčeva prozna dela, ki jih imamo v Slovenskem gledališkem inštitutu, so prek Digitalne knjižnice Slovenije dostopna tudi na spletu:
Ričet iz Žabjeka (pisatelj je izdajal satirični list Brencelj, ki je bil večkrat zaplenjen. Knjiga popisuje njegovo izkušnjo zapora na Žabjeku, kjer je zaradi Brenclja odsedel tri mesece):
Kako sem se jaz likal (digitalizirana je prva izdaja avtobiografije iz osemdesetih let, v knjižnici SLOGI imamo izdajo iz leta 1910):
Ljubljanske slike (digitalizirana je prva izdaja, ki je izšla 1879, v naši knjižnici imamo priredbo iz 1911).
[av_gallery ids=’17001,17003,17005,16999′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
V središču dogajanja je nesporazum med mladima zakoncema Dragotino in Slavoljubom. Že v uvodnem ženinem monologu se v njeno govoričenje o ljubezni do moža prikrade senca suma: Slavoljub že tretji dan zamuja na kosilo. Ko se ji pridruži kuharica, jo s svojim spletkarjenjem zlahka spravi v stanje razjarjenega ljubosumja, v katerem pričaka moža. Ko se znese nad njim, Dragotina zbeži iz jedilnice. Tudi pravkar okregani in zapuščeni mož je za kuharico lahek plen: iz besedila sicer ni povsem razvidno, če je kuharičina naivnost vsaj deloma iskrena ali v celoti zaigrana, tako da je odločitev za eno ali drugo različico prepuščena igralski interpretaciji. V naslednjem prizoru vstopi v sobo neznani moški, ki ustreza kuharičinemu opisu domnevnega ljubimca in Slavoljub ga postavi pred vrata. Vrhunec komedije je bučen prepir med zakoncema. Ko se nezvestobe obtožena žena hlipaje vrže na zofo, vstopi še tašča in se postavi na njeno stran. Po plazu ostrih besed ženski zapustita prizorišče. Kuharica, ki je možu izdala, da ženo čaka pismo in mu obljubila, da ga bo dostavila njemu in ne naslovnici, mu po pomoti izroči pismo svojega ljubimca. Prebrane besede Slavoljuba popolnoma razkačijo, tedaj pa v sobo vstopi gost, ki ga je enkrat že vrgel iz stanovanja. Izkaže se, da je zdravnik, ki so ga poklicali k Dragotini zaradi zdravstvenih težav.
V zadnjem in najdaljšem prizoru so na odru vsi nastopajoči. Napetost doseže vrhunec, ko Slavoljub ženo pred vsemi obtoži nezvestobe in pri tem maha s kuharičinim pismom. Ko zdravnik sporno pisanje prebere na glas in kuharica prizna, da je prišlo do zamenjave, mož v trenutku spozna svojo zmoto in ugotovi, da ga je ljubosumje povsem zaslepilo. Kuharica jim izroči pismo, ki je bilo res namenjeno gospodarici: izkaže se, da je s tem pismom Dragotina naročila darilo za moža. Tudi njegovi skrivni opravki, zaradi katerih je žena s kuharičino pomočjo posumila v njegovo zvestobo, so bili povezani z nakupovanjem daril: ne samo za ženo, ampak celo za taščo. Zakonca sta drug za drugega na skrivaj pripravljala presenečenje in ob tem drug pri drugem zaznala neiskrenost. Odločita se, da bosta v prihodnje popolnoma odkritosrčna, »kajti zaupanje je podlaga zakonske sreče«. V spravnem vzdušju medsebojne ljubezni se odločijo, da bodo tokrat prizanesli tudi spletkarski kuharici.
