Milena Zupančič je bila igralka, ki je odločilno zaznamovala slovensko in jugoslovansko gledališče, film in radio. Rodila se je leta 1946, takoj po II. svetoivni vojni in že v mladih letih je najraje igrala po rojstni hiši. Kasneje se je pridružila ljubiteljski gledališki skupini ter se odločila za študij na ljubljanski AGRFT. Leta 1973, le tri leta po diplomi na akademiji, je z Matjažem Klopčičem posnela film Cvetje v jeseni, s katerim se je vtisnila v naš kolektivni spomin.
Njena kariera je neverjetna. Obsega več kot 120 gledaliških in več kot 80 filmskih in televizijskih vlog. Za svoje delo je prejela številne ugledne nagrade. Med njimi Borštnikove nagrade za igro, zlate lovorjeve vence na festivalu MESS v Sarajevu, večkrat Sterijeve nagrade na Sterijinem pozorju in še bi lahko naštevali. Med temi so bržkone najpomembnejše nagrade za življenjsko delo: Borštnikov prstan, Sterijeva nagrada za posebne zasluge pri razvoju gledališke umetnosti in kulture, Prešernova nagrada za življenjsko delo, nagrada bert, Badjurova nagrada ter nagradi Marija Vera in Ita Rina.
Za vedno si jo bomo zapomnili v vlogah Caetane v Hiengovem Osvajalcu, Lenke in Ane v Šeligovih Svatbi and Ani, Blanche v Tramvaju poželenje, Francke v Kralju na Betajnovi, Norca v Kralju Learu, Marjo Timofejevno v Blodnjah in nenazadnje kot Mileno v Boris, Milena, Radko.
Vendar pa Milena Zupančič ni bila le izredna igralka. Bila je tudi velik človek, ženska, ki je znala prisluhniti in je razumela človeško stisko. Bila je ambasadorka UNICEFa, pronicljiva intelektualka, ki je bila pripravljena spregovoriti v obrambo temeljnih človeških vrednot, kot so svoboda, človeško dostojanstvo in etična pravičnost.
Sam sem jo bolje spoznal ob pripravah na razstavo Dušan Jovanović – A Cultural Terrorist (SLOGI, 2025). Spomnim se najinih pogovorov v Bohinjski Beli, ko mi je pokazala svoj arhiv. Kljub bolezni je imela neverjetno življenjsko moč. Bila je polna načrtov. Kljub slabemu počutju, je načrtovala nastope v uprizoritvi dramatizacije Jančarjevega romana To noč sem jo videl. Vedno je našla čas, da je prišla med ljudi in z njimi delila svoje spomine in poglede na gledališko zgodovino, aktualne razmere itd.
Predvsem pa je celo življenje živela za igro, gledališko in filmsko. Na odru se je počutila živo in izpolnjeno. V najinih pogovorih se je spominjala študijev, uspehov, pa ne le svojih, ampak tudi uspehov svojih kolegov in prijateljev. Ob najinem zadnjem srečanju sva se pogovarjala o uprizoritvah Liberation of Skopje and Življenja podeželskih plejboljev njenega Dušana. Navdušena je bila nad dejstvom, da ni pozabljen in da njegovo delo še vedno živi.
Živa pa bo še dolgo tudi Milena Zupančič v spominu vseh nas, ki smo jo gledali na gledaliških odrih in filmskem platnu.
Gašper Troha, PhD
Spominska slovesnost za Mileno Zupančič bo v petek, 4. septembra, ob 17.00 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.
Odlomki iz pogovora z Mileno Zupančič v Slovenskem gledališkem Inštitutu v okviru praznovanja 50. obletnice Festivala Borštnikovo srečanje
