»Korun je med slovenskimi režiserji zagotovo med prvimi gledališkimi avantgardisti, ki so se kongenialno uprli ‘sužnjevanju’ literarnemu gledališču, čeprav sam formalno ni nikdar pripadal avantgardnim formacijam in četudi v malodane erotičnem razmerju do dramskega besedila, njegovih pomenov in idej zmeraj ostaja, če uporabimo njegovo duhovito sintagmo, nekakšen trdovratni fundamentalist. Temelj Korunove odrske poetike sta teatrotvorni pomenski in likovno-prostorski gestus in metafora, pogostoma razigrana do surrealizma, ki gledališko umetnino posvečujeta do čiste, avtonomne in artistično kristalno sublimirane gledališkosti. Njegove predstave niso nikdar, tudi ko kdaj ciljajo više, kot se nato realizirajo, umetniško neangažirane. Zdi se, da hočejo in v večini primerov tudi zmorejo navdihnjeno izumljati zmeraj nov, gledališko nadvse vznemirljiv ‘svetovni svet’,« sta Mileta Koruna leta 2001 v knjigi One hundred Slovenian drama artists označila Dušan Moravec in Vasja Predan.
Korun, ki je s svojimi režijami – v različnih slovenskih gledališčih jih je podpisal krepko čez sto – in siceršnjim gledališkim ustvarjanjem (bil je tudi scenograf, avtor dramatizacij, dramatik …) odločilno zaznamoval slovensko odrsko umetnost druge polovice 20. in začetka 21. stoletja, je v gledališče vstopil kot študent arhitekture. Leta 1951 se je vpisal na Akademijo za igralsko umetnost, današnjo AGRFT, kjer je pozneje vrsto let svoje znanje predajal mlajšim rodovom gledaliških ustvarjalcev.
Na začetku režijske kariere je bil Korun angažiran v ljubljanski Drami, najprej kot asistent. Z nastopom ravnatelja Bojana Štiha, ki je s svojo repertoarno politiko omogočal odprtost, pa je dobil priložnost za postavitve pomembnejših besedil in ustvaril več antologijskih uprizoritev. Med slovenskimi režiserji druge polovice 20. stoletja se je najbolj sistematično ukvarjal s Cankarjevimi dramami, zato je njegovo gledališko raziskovanje pogosto označeno kot Korunova odrska cankariana. Na začetku tega ustvarjalnega loka stoji igra For the good of the nation: z uprizoritvijo leta 1958 je po dotedanjih režijskih izkušnjah manjšega formata šele zares debitiral v osrednjem slovenskem gledališču.
»Letošnja uprizoritev Cankarjeve komedije je bila prijetno presenečenje. Tako v režijskem kot v igralskem pogledu je bila vsa sveža, nova, odkrivala je stvari, ki jih v dosedanjih uprizoritvah tega dela nismo opazili. Z raznimi stiliziranimi emblemi in rekviziti, kakršen je marela v raznih oblikah in barvah kot simbol ‘kranjstva’, to je provincialnega okolja, z likovnimi motivi, ki so označevali čas prizorišča – fin de siècle, je scena zamenjala realistično podobo odra z modernejšo, ki je bila vseskoz estetska in mikavna,« je Korunovo postavitev Narodovega blagra ocenil Vladimir Kralj.
K Cankarju se je Korun kontinuirano vračal in, kot so ugotavljali mnogi, tudi natančno razbral fenomenologijo slovenskega duha. V režiserjevem opusu ima posebno mesto Offense in the Saint Florian Valley – z uprizoritvijo te Cankarjeve farse, ki jo je pripravil na odru ljubljanske Drame leta 1965, je dodobra razburkal tedanjo gledališko krajino, zlasti najostrejšega kritika uprizoritve, Josipa Vidmarja. Sam Korun se je pozneje spominjal, da je Cankarjevo Pohujšanje občutil kot tisto slovensko igro, ki najbolj omogoča izlet v nekaj neznanega, novega. Leta 1976 se ga je spet lotil, in sicer v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, po dobrih dveh desetletjih je leta 1998 sledila še postavitev v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Po začetnem angažmaju v ljubljanski Drami je Korun s svojim režijskim delom namreč močno zaznamoval tudi repertoarje gledaliških institucij izven prestolnice in se utrdil kot ena naših osrednjih gledaliških osebnosti. Pomemben odtis je pustil tudi na ravni evropeizacije slovenskega gledališča.
Ob Cankarjevih dramah se je podpisal tudi pod številne uprizoritve del drugih slovenskih avtorjev (Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Dominika Smoleta, Andreja Hienga, Matjaža Zupančiča …); marsikatero od teh je v njegovi režiji doživelo odrski krst. Sicer pa je njegov režijski opus zelo raznovrsten: obsega tako sodobno dramatiko kot dramsko klasiko, segal pa je tudi na področje uprizarjanja proze – med njegovimi najvidnejšimi uprizoritvami je Idiot po romanu Dostojevskega, ki ga je v ljubljanski Drami pripravil leta 1999. Prelomne so tudi nekatere njegove uprizoritve del sodobne dramatike, denimo znamenita uprizoritev Albeejeve igre Who's Afraid of Virginia Woolf leta 1964 ali, leto prej, prav tako v ljubljanski Drami, postavitev Behanove tragikomedije Talec, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada.
Med številnimi drugimi nagradami, ki jih je prejel, je tudi nagrada na Sterijevem pozorju za režijo Pohujšanja leta 1965, podeljena za novosti v režijskem postopku. V prostoru nekdanje skupne države so bili njegovi sveži gledališki pristopi pozneje še večkrat potrjeni, prav tako na Borštnikovem srečanju, kjer je za režijo prejel osem nagrad, deset njegovih postavitev pa je prejelo nagrado za predstavo v celoti. Leta 1981 je za režijsko delo prejel tudi Prešernovo nagrado.
Spoštovani Mile Korun, hvala za vaše izjemno umetniško delo in natančna gledališka premišljevanja!
Spominska slovesnost za Mileta Koruna bo v torek, 15. septembra, ob 12.00 v Veliki gledališki dvorani UL AGRFT.
