SLOGI events

Ignacij Borštnik – ob 150.obletnici rojstva, strokovni simpozij

Pripravila: občina Cerklje na Gorenjskem in Borštnikovo srečanje BS
Vodil: Jernej Novak
Udeleženci: Ivo Svetina, Mojca Kreft, Polde Bibič, Tone Partljič, Martin Kadivec in Rado Pavalec

 

Tiste čase, v drugi polovici devetnajstega stoletja, so prihajali naši igralci na »poklicni« oder iz ljubiteljskih vrst, bolj ali manj po naključju; tudi mladi Gorazd, poznejše prvi dramski umetnik ljubljanskega in ugleden član zagrebškega ansambla – Ignacij Borštnik. Njegov dar so zapazili, tako pravi izročilo, pri improviziranih družabnih nastopih, ki so jih spremljali ugledni meščani, tudi pisatelj in tajnik Dramatičnega društva, poznejši ljubljanski župan Ivan Tavčar. Dali so mu priložnost na pravem odru in nekaj let za tem so ga poslali v dunajske šole. Velikih možnosti mu takratni ljubljanski gledališki spored ni dajal, vendar pa je ob nekaterih vlogah izpričal širok razpon svojega daru in priznavali so mu elegantno vnanjost, lep in sonoren glas, »čisti pravilni izrek in tem lastnostim primerno igro«. Značilno je, da so zgodaj zapazili njegovo »nepretiranost«, kar je že kazalo na zametke njegove poznejše usmeritve v odrski realizem. Ko je upodabljal »z mojstrskim pokretom trpina umetnika«, kiparja Rollo v Leontovi igri Trnje in lovor, je bil njegov nastop za mnoge presenečenje; nič manj pa njegova kreacija prav diametralno nasprotne vloge, zaljubljenega hlapca Melhiorja v Nestroyevi burki Danes bomo tiči: v »sentimentalnem« Gorazdu je bila odkrita tudi »izvrstna komična moč«, docela nova plat njegove nadarjenosti (uprizoritev v januarju 1885 je bila hkrati njegova prva »režija«, pravzaprav obnovitev postavitve priljubljenega komika Kocelja). Vse to je dalo odločujočim misliti, da je treba Gorazdov talent podpreti in mu omogočiti izpopolnjevanje. Dunaj; srečanje z znamenitim realistom Tyroltom, ki mu je ostal življenjski vzor; vrnitev z »najlepšo diplomo«. Zdaj je lahko uprizarjal zahtevnejša dela evropskega sporeda, tudi Schillerjevo dramo o kovarstvu in ljubezni ali Gogoljevo satirično komedijo; vlogi mladega majorja Ferdinanda in lažnega revizorja Hlestakova (1886, 1887). Znamenito je bilo zanj in za nas leto 1892: še preden so odprli Deželno gledališče, je pripeljal režiser na stari čitalniški oder prvo moderno evropsko dramo, Ibsenovo Noro s svojo učenko in življenjsko sopotnico Zofijo Zvonarjevo v naslovni vlogi; novo hišo pa je odpiral jeseni z Jurčičevo Veroniko Deseniško, ki jo je spet upodabljala ista igralka, sam pa je igral obrobno vlogo obubožanega plemiča Vukašina in hkrati »govoril« zanosni Funtkov prolog pred svečanim začetkom.

 

Two years later, the disputes between the former Gorazd and Zvonarjevo led the Dramatic Society to a fateful decision: the Slovenian artistic couple accepted the invitation of the famous Zagreb intendant Dr. Stjepan Miletić to lay the foundation for a modern realistic play on the Croatian stage. Working together with Miletić - these were Borštnik's best years, all paths were open to him. In Ljubljana, he avoided Shakespeare, aware of the level of his actors, there was the Danish royal in the first year, as well as Molière's Tartuffe, in Kovarstvo he was now the scheming president's secretary Wurm. He sponsored too many Croatian plays and staged Cankar's Jakob Ruda in Zagreb the same year as in Ljubljana. But he was even more attracted by demanding tasks in the modern psychological repertoire, especially Ibsen's Osvald in Fears, which, according to Miletić's judgment, even Zacconi's European fame could not overshadow.

 

He was always appreciated and recognized in Zagreb almost all his life. In his later years, as president of the actors' union, he became embroiled in disputes with the new quartermaster, and an early retirement followed. At the end of the war and after it, he even appeared in local films, and when the Ljubljana theater was being renovated after the collapse of the monarchy, he returned with the desire and task to take care of the education of local actors. He also performed a few more times, even in the role of his Ritmeister in Strindberg's play The Father, two weeks before the farewell. The role of Cankar's pastor from Hlapce, which he - the former Cantor - diligently studied while still in the hospital, remained a torso.
Bil je naš prvi dramski umetnik, in interpret najzahtevnejših vlog. Dunaj bi lahko bil ponosen nanj, tako so pisali; uveljaviti bi se mogel na slehernem velikem evropskem odru. Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih dramskih umetnikov, Ljubljana: Prešernova družba, 2001

 

Ob umetnikovi obletnici se mu je Slovenski gledališki muzej poklonil z razstavo.

 

All events

Search by content

Search
Skip to content