Ignacij Borštnik – ob 150.obletnici rojstva, strokovni simpozij

Pripravila: občina Cerklje na Gorenjskem in Borštnikovo srečanje BS
Vodil: Jernej Novak
Udeleženci: Ivo Svetina, Mojca Kreft, Polde Bibič, Tone Partljič, Martin Kadivec in Rado Pavalec

Tiste čase, v drugi polovici devetnajstega stoletja, so prihajali naši igralci na »poklicni« oder iz ljubiteljskih vrst, bolj ali manj po naključju; tudi mladi Gorazd, poznejše prvi dramski umetnik ljubljanskega in ugleden član zagrebškega ansambla – Ignacij Borštnik. Njegov dar so zapazili, tako pravi izročilo, pri improviziranih družabnih nastopih, ki so jih spremljali ugledni meščani, tudi pisatelj in tajnik Dramatičnega društva, poznejši ljubljanski župan Ivan Tavčar. Dali so mu priložnost na pravem odru in nekaj let za tem so ga poslali v dunajske šole. Velikih možnosti mu takratni ljubljanski gledališki spored ni dajal, vendar pa je ob nekaterih vlogah izpričal širok razpon svojega daru in priznavali so mu elegantno vnanjost, lep in sonoren glas, »čisti pravilni izrek in tem lastnostim primerno igro«. Značilno je, da so zgodaj zapazili njegovo »nepretiranost«, kar je že kazalo na zametke njegove poznejše usmeritve v odrski realizem. Ko je upodabljal »z mojstrskim pokretom trpina umetnika«, kiparja Rollo v Leontovi igri Trnje in lovor, je bil njegov nastop za mnoge presenečenje; nič manj pa njegova kreacija prav diametralno nasprotne vloge, zaljubljenega hlapca Melhiorja v Nestroyevi burki Danes bomo tiči: v »sentimentalnem« Gorazdu je bila odkrita tudi »izvrstna komična moč«, docela nova plat njegove nadarjenosti (uprizoritev v januarju 1885 je bila hkrati njegova prva »režija«, pravzaprav obnovitev postavitve priljubljenega komika Kocelja). Vse to je dalo odločujočim misliti, da je treba Gorazdov talent podpreti in mu omogočiti izpopolnjevanje. Dunaj; srečanje z znamenitim realistom Tyroltom, ki mu je ostal življenjski vzor; vrnitev z »najlepšo diplomo«. Zdaj je lahko uprizarjal zahtevnejša dela evropskega sporeda, tudi Schillerjevo dramo o kovarstvu in ljubezni ali Gogoljevo satirično komedijo; vlogi mladega majorja Ferdinanda in lažnega revizorja Hlestakova (1886, 1887). Znamenito je bilo zanj in za nas leto 1892: še preden so odprli Deželno gledališče, je pripeljal režiser na stari čitalniški oder prvo moderno evropsko dramo, Ibsenovo Noro s svojo učenko in življenjsko sopotnico Zofijo Zvonarjevo v naslovni vlogi; novo hišo pa je odpiral jeseni z Jurčičevo Veroniko Deseniško, ki jo je spet upodabljala ista igralka, sam pa je igral obrobno vlogo obubožanega plemiča Vukašina in hkrati »govoril« zanosni Funtkov prolog pred svečanim začetkom.

Dve leti pozneje so ju, nekdanjega Gorazda in Zvonarjevo, spori Dramatičnem društvu pripravili do usodne odločitve: slovenski umetniški par je sprejel povabilo znamenitega zagrebškega intendanta doktorja Stjepana Miletića, da položi temelj moderni realistični igri na hrvaškem odru. Skupno delo z Miletićem – to so bila Borštnikova najlepša leta, vse poti so mu bile odprte. V Ljubljani se je ogibal Shakespeara, zavedajoč se ravni svojih igralcev, tu je bil že prvo leto danski kraljevič, pa tudi Molièrov Tartuffe, v Kovarstvu zdaj že spletkarski predsednikov tajnik Wurm. Botroval je premnogim hrvaškim igram in isto leto kot v Ljubljani uprizoril v Zagrebu Cankarjevega Jakoba Rudo. Še bolj pa so ga vabile zahtevne naloge v sodobnem psihološkem repertoarju, predvsem Ibsenov Osvald v Strahovih, ki ga po Miletićevi sodbi niti Zacconijeva evropska slava ni mogla zatemniti.

Skoraj vse življenje je ostal v Zagrebu vselej cenjen in priznan. V poznih letih se je zapletel kot predsednik igralskega združenja v spore z novim intendantom in sledila je predčasna upokojitev. Ob koncu vojne in po njej je nastopal celo v domačih filmih, in ko so po razpadu monarhije obnavljali ljubljansko gledališče, se je vrnil z željo in nalogo, da poskrbi predvsem za šolanje domačih igralcev. Tudi nastopil je še nekajkrat, celo v vlogi svojega Ritmojstra v Strindbergovi drami Oče, dva tedna pred slovesom. Vloga Cankarjevega župnika iz Hlapcev, ki jo je – nekdanji Kantor – prizadevno študiral še v bolnišnici je ostal torzo.
Bil je naš prvi dramski umetnik, in interpret najzahtevnejših vlog. Dunaj bi lahko bil ponosen nanj, tako so pisali; uveljaviti bi se mogel na slehernem velikem evropskem odru. Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih dramskih umetnikov, Ljubljana: Prešernova družba, 2001

Ob umetnikovi obletnici se mu je Slovenski gledališki muzej poklonil z razstavo.