Subtitle: rodbinska drama
V arhivu Dramatičnega društva sta se ohranila dva rokopisa Robidove drame. Prvi je avtorjevo delo, drugi pa je prepis, ki je nastal za potrebe uprizoritve. Avtorjev rokopis je večjega formata (29 x 23 cm)– vsebuje tudi veliko popravkov in črt. Na drugi strani je pod seznamom dramskih oseb dodano cenzorjevo dovoljenje za uprizoritev. Prepis je zvezek standardnega formata tekstov iz arhiva Deželnega gledališča (24 x 20 cm) in ima vse ostale značilnosti predlog, ki so jih uporabljali režiserji. Igralci so se besedila učili le s pomočjo »vlog«, prepisov njihovega besedila, ki so ohranjeni v isti mapi. Prepis ima signaturo DD 712, avtorjev rokopis pa DD 772, vendar je vse gradivo zdaj shranjeno pod številko 772.
Adolf Robida (1885–1928) je študiral na dunajski slavistiki in germanistiki in se je že kot študent uveljavil kot pisatelj in publicist. Tudi pozneje, ko je opravljal poklic gimnazijskega profesorja, se je intenzivno udejstvoval v kulturnem življenju kot gledališki kritik in pisec razprav o literaturi in gledališču ter kot organizator oziroma ustanovitelj ljudskih odrov, umetniški vodja in gledališki pedagog.
Njegova začetniška dramska ustvarjalnost, ki se je očitno zgledovala po Ibsenu in predvsem Strindbergu, je v svojem času očitno predstavljala zanimivo novost, saj je bila celo dvakrat uvrščena na repertoar ljubljanskega Deželnega gledališča. Robida je v svojo literaturo vpletel motive takrat modernih literarnih smeri, naturalizma in dekadence. Drama V Somraku nas sooči z nesrečnim zakonom. Zmedena, nenačelna in nezvesta ženska zve za smrt ljubimca. Otrok, ki ga pričakuje, je njegov in ko zve, da je moški, s katerim se je zapletla v zdravilišču, po njenem odhodu naredil samomor, odtava v neznano. Osramočeni mož ne zdrži teže vseh nesreč, ki so ga zadele. Tudi on si sodi sam. V izteku drame sledijo prepiri in očitki preživelih. Rodbinsko dramo je postavil na oder vodilni ljubljanski režiser tega obdobja, Leon Dragutinović:
Nekaj mesecev pozneje je Leon Dragutinović uprizoril še Daemon Venus (1908). Pod tem naslovom so bile združene tri enodejanke, ki ne vsebinsko ne umetniško niso presegle Robidovega prvenca (Mary, Velika laž and Vampir). V vseh treh besedilih nastopajo lažnive, sebične, maščevalne in predvsem nezveste ženske. Te histerične, neumne ali zlobne ljubimke običajno tudi fizično uničijo moške, ki jih zapletejo v svoje »satanske navade.«
Robida se je zelo zgodaj uveljavil tudi kot prevajalec. Že v sezoni 1909/10 so uprizorili njegov prevod Strindbergovega Očeta. Poleg številnih del drugih avtorjev je prevedel tudi Strindbergov Dance of Death, pozneje pa je prevajal predvsem za potrebe ljudskih odrov. Med drugim je prevedel tudi igre Anzengruberja (Krivoprisežnik), Raupacha (Mlinar in njegova hči), Morréja (Revček Andrejček) in Nestroya (Lumpacij Vagabund). Ti prevodi so predstavljali železni repertoar ljudskih odrov in so za dolga desetletja preživeli zgodaj umrlega prevajalca.