[av_buttonrow alignment='left' button_spacing='5′ button_spacing_unit='px' av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label='Source' link='manually,#vir' link_target=” size='small' label_display=” icon_select='no' icon='5′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Uprizarjanje‘ link=’manually,#uprizarjanje’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Poznejše knjižne izdaje‘ link=’manually,#poznejse’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Knjižne izdaje dramatičnega društva' link='manually,#izdaje' link_target="" size='small' label_display="" icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#4444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Luiza Pesjak' link='manually,#luiza' link_target=” size='small' label_display=” icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Creating for the theater' link='manually,#ustvarjanje' link_target=” size='small' label_display=” icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Avtoričina besedila, ki vsebujejo elemente Gorenjskega Slavčka‘ link=’manually,#besedila’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Literature about the author' link='manually,#literatura' link_target=” size='small' label_display=” icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Iz operete v opero‘ link=’manually,#opera’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Content' link='manually,#vsebina' link_target=” size='small' label_display=” icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Read it‘ link=’manually,http://www.slogi.si/wp-content/uploads/1872/12/GORENJSKI-SLAVCEK-1872.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
LIBRETO
PODNASLOV: Lirična opereta v dveh dejanjih
ŠTEVILO OSEB: 9 pevcev(3ž 6m) in zbor kmečkih deklet in kmetov
19. zvezek knjižne zbirke Slovenska Talija (1872). Na naslovnici podnaslovu sledi podatek o nagradi na natečaju Dramatičnega društva (od sl. Deželnega odbora kranjskega počeščena s prvim deželnim darilom).
Praizvedba je bila 27. aprila 1872 v ljubljanskem Deželnem gledališču. Opereto je režiral Josip Nolli, orkester pa je vodil avtor glasbe, skladatelj Anton Foerster.
[av_gallery ids=’6984′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Četrt stoletja pozneje (1896) je bila na novem odru ljubljanskega gledališča uprizorjena operna varianta. Že več kot sto let je Gorenjski slavček del železnega repertoarja obeh slovenskih opernih hiš. V Ljubljani so bile nove postavitve leta 1922, 1929, 1937, 1939, 1944, 1953, 1967, 1996 in zadnja 2013. Opero so pogosto uprizarjali tudi v Mariboru (1925, 1934, 1946, 1967, 1979 in 1986).
[av_button label=’Poglej gledališke liste SNG Maribor’ link=’manually,http://www.slogi.si/wp-content/uploads/1896/12/Gorenjski-slavcek-1872-gl.-listi-SNG-Maribor.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_button label=’Poglej gledališke liste SNG Ljubljana’ link=’manually,http://www.slogi.si/wp-content/uploads/1896/12/Gorenjski-slavcek-1872-gl.-listi-SNG-Ljubljana.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Besedilo, predelano v opero, je leta 1896 ponovno izšlo v zbirki Slovenska Talija (št. 60c). Kot avtorja libreta sta -tako kot ob vseh uprizoritvah opere- navedena Luiza Pesjak in Emanuel Züngl.
[av_gallery ids=’16733′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Besedilo je bilo natisnjeno tudi leta 1922 kot 4. zvezek Zbirke opernih in operetnih tekstov. V tej izdaji je dogajanje razdeljeno na tri dejanja.
KNJIŽNE IZDAJE DRAMATIČNEGA DRUŠTVA
Eden izmed ciljev, ki smo si jih v Slovenskem gledališkem inštitutu zadali ob stopetdeseti obletnici ustanovitve Dramatičnega društva (2017), je spletni dostop do vseh ohranjenih izvirnih slovenskih dramskih besedil, ki so bila uprizorjena v obdobju 1867 – 1892 oziroma natisnjena v zbirki Slovenska Talija.
Poet and writer Luiza Pesjak she was born in 1828 as Aloisia Crobath. Her father, Blaž Crobath, an older study colleague and employer of France Prešern, was friends with the most important Slovenian intellectuals: even as a child, Aloisia met all the prominent intellectuals, politicians and artists of her time from Ljubljana and elsewhere (a poet lived in Crobath's apartment for a while and political exile, Pole Emil Korytko). In childhood and growing up, she was distinguished by above-average intelligence, education and refinement. Her sense of the beautiful and the good, her love of art and the impressions of meeting charismatic and talented people inspired her to write literature at an early age. All of her poetic and prose attempts were in German, as she had not yet mastered Slovenian until the 1960s, the era of the national renaissance. In contrast to many Slovenian creators who started writing in German and later switched to Slovenian, her "mother tongue" was not Slovenian. Her mother was Polish, and the logical choice of language in a mixed, albeit Slavic, marriage was German. In her circle, in addition to German, most of them had a very good command of French, and they also learned other languages. As a woman, Luiza could not attend a classical gymnasium, but she nevertheless received a thorough education. In addition to the curriculum of women's educational institutes, she worked on her brother's high school curriculum for several years, and many instructions were also available to her: France Prešeren was also among her home teachers.
At twenty, she unexpectedly lost her father, got married and devoted herself to her family. During this time, her literary creation faded into the background. However, more than ten years later, with the help of a local teacher who taught her five daughters, she improved her Slovenian to the point where she was able to actively participate in Slovenian cultural life. At the time of his first Slovenian publication of the song Which I love (1864 in Bleiweis News) je začela aktivno sodelovati z ljubljansko čitalnico. Pri njenem delu so jo vzpodbujali najvidnejši slovenski ustvarjalci šestdesetih in sedemdesetih let. Fran Levstik, ki je popravljal njene slovenske literarne poskuse, je bil po drugi strani zelo kritičen do njenih prevodov Prešerna v nemščino. Kljub temu jo je vneto nagovarjal k pisanju spominov o ustvarjalcih in kulturnikih, ki jih je spoznala že kot otrok. Zelo aktivna je bila tudi kot sodelavka Stritarjevega Zvona. Tudi Stritar je kot urednik popravljal njena slovenska besedila, vendar je zanimivo, da sta si dopisovala v francoščini. Kljub vsem opisanim literarnim dejavnostim je bila Luiza Pesjak pretežno otroška in mladinska pisateljica. Pesmi in povesti za otroke je objavljala predvsem v časopisu Kindergarten in sicer od začetka izhajanja revije pa vse do svojega dokončnega umika iz javnega in literarnega življenja (od 1871 do 1893). Istočasno je besedila objavljala tudi v nemških mladinskih in družinskih revijah. Ves čas je namreč pisala tako v slovenščini kot tudi v nemščini. Velik del njenega opusa je dvojezičen, saj je tudi prozna dela za odrasle objavljala vzporedno v slovenskem in nemškem jeziku.
In the last period of her work, she wrote a lot for The Ljubljana Bell, where she was invited by editor Fran Levec. Among other texts, she published memoirs From my childhood (1886). The text consists of three chapters (meetings with France Prešern, Emil Korytko and Stanko Vraz), and it ends with a poem dedicated to all three role models.
Her most extensive text is a novel Beata's diary, which was published in 1887.
CREATION FOR THE THEATER AND COLLABORATION WITH THE DRAMATIC SOCIETY
Even before the founding of the Dramatic Society, Luiza Pesjak adapted two short dramatic texts for the Ljubljana reading room. Both merry-go-rounds, Svitoslav bunny and Poison, were published in 1865.
She wrote the text for the reader's needs Slovenia Guide (1866) and a shorter dramatic text In Koprivnik, which was published in the Yearbook of the National Reading Room in Ljubljana (1872, with the subtitle: a dramatic scene presented in the solemn speech of the Ljubljana reading room Guide to commemorating the 4th day of the feast 1872).
In the collection Slovenska Talija, she published a translation of the merry play A party girl (1870, vol. 14) and one-act plays My late one (1873, vol. 23).
[av_gallery ids='16710,16702,16704,16706,16708′ style='thumbnails' preview_size='portfolio' crop_big_preview_thumbnail='avia-gallery-big-crop-thumb' thumb_size='shop_catalog' columns='5′ imagelink=' 'lightbox' lazyload='animations_off' av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
The highlight of the author's work for the theater was the premiere and printing of the libretto Gorenje nightingale (1872).
[av_gallery ids='11259′ style='thumbnails' preview_size='portfolio' crop_big_preview_thumbnail='avia-gallery-big-crop-thumb' thumb_size='shop_catalog' columns='5′ imagelink='lightbox' lazyload='animations_off' av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
AVTORIČINA BESEDILA, KI VSEBUJEJO ELEMENTE GORENJSKEGA SLAVČKA
Luiza Pesjak je že v zgodnjih literarnih delih – tako v poeziji kot npr. v prologih za čitalniške prireditve (Slovenia Guide, 1866-1872) in prvih dramskih poskusih – upodabljala motive ljubezni do matere, do domovine in narave ter pozivala k spravi in narodni slogi.
Okoli leta 1866 je želela napisati libreto s tematiko Krsta pri Savici, vendar se je vsaj iz dveh razlogov odločila za zgodbo Gorenjski slavček. Baptism near Savica je kot besedilo čitalniškega prologa uporabil že Fran Levstik, razpis Kranjskega deželnega odbora za izvirno opereto in načrti skladatelja Antona Foersterja pa so šli v povsem drugo smer: že Gorenje nightingale ni ravno vzorčen primer lahkotne in komične operete, Baptism near Savica pa je za operetni žanr tematsko povsem neprimerna snov.
V zgodbi Očetova ljubezen (Novice, 1964) popisuje lepoto Bleda in njegove okolice, ki je pozneje postala tudi prizorišča Gorenjskega slavčka. Okolje dogajanja v opereti je pogosto opisano tudi v avtoričini poeziji (na primer pesem z naslovom Bled). Poleg idealiziranja kmečkega življenja je Očetovi ljubezni and Gorenjskem slavčku skupno opisovanje ljubečih staršev, ki se niso sposobni ločiti od svojega otroka.
Tudi v povesti Dragotin (Slovenski glasnik, 1864) na opereto spominjajo slavospevi naravi in domači vasi, ki jo glavni junak zapusti in gre v uk na Tirolsko. V tujini od domotožja zboli in se za vedno vrne domov: dediščini na tujem se odpove, ker ne more zapustiti betežne matere in ljubljene domovine.
V dramatiziranem prizoru In Koprivnik poleg največjega gorenjskega jezera najdemo več značilnosti, ki se v Gorenjskem slavčku ponovijo oziroma se razvijejo v kompleksnejši motiv. Domoljuba Valentin Vodnik in Žiga Cojz sta zaščitnika in dobrotnika deklice Majde, ki ima poleg vseh drugih hvalevrednih lastnosti tudi čudovit glas. Vodnik Majdo reši pred nasilnežem in zločincem, ki jo hoče z lažjo oropati njenega skromnega doma, Cojz pa je mladenko spoznal že pred tem dogodkom: slišal jo je peti na koru v cerkvici ob Bohinjskem jezeru. Na plesu po maši se je zanjo zagrel mladi Janko, Cojzov lovec. Pokroviteljski delodajalec bo zaljubljencema pomagal doseči ekonomsko samostojnost, Vodnik pa ju bo poročil na Koprivniku.
Pisateljica, ki je bila sama glasbeno izobražena, je bila osebno povezana s profesionalnim pevskim svetom: že njena svakinja je bila pevka in za pevsko pot se je odločila tudi njena hčerka Helena. Pela je v mnogih evropskih opernih hišah, v letu praizvedbe Gorenjskega slavčka pa je nastopala v Dresdnu. Luiza Pesjak, ki je hčerko spremljala tudi na tej pevski poti, je popisala njen prvi operni nastop v spisu V Draždanih (Zvon 1877).
In different periods, the literary work of Luiza Pesjak received more or less attention, but thanks to new and new settings Gorenjski slavček she never quite sank into oblivion. Reading records of her work, we get the impression that interest in her is growing. We also collected some literature in our library.
More recent literature, records and analysis are available online:
- The forgotten half: portraits of women of the 19th and 20th centuries in Slovenia
- A little German, a little Slovenian
- Narrative texts by Slovenian women writers -contemporary Zofka Kveder
- Contributions of Slovenian short stories to the genre image of 19th century prose
- Lujiza Pesjakova – student of the great master of Slovenian poetry
Anton Foerster
Anton Foerster (1837 – 1926) je bil slovenski skladatelj češkega rodu. Deloval je kot dirigent, zborovodja, glasbeni pedagog, pianist in organist in sicer predvsem na področju cerkvene glasbe. Ko se je v letu nastanka Dramatičnega društva za vedno naselil v Ljubljani, se je kot glasbenik takoj vključil v delovanje društva in Narodne čitalnice. Operno glasbo je ustvarjal pod vplivom svojega mentorja in vzornika Bedřicha Smetane, avtorja Prodane neveste, po kateri se je zgledoval tudi pri snovanju Gorenjski slavček.
Ko se je Foerster odločil, da bo ustvaril opero, se je, čeprav je iskal drugo temo, na koncu odločil za Gorenjski slavček. Predelavo libreta je opravil Emanuel Züngl, končna redakcija pa je delo pesnika Engelberta Gangla. Operni libreto je seveda obsežnejši: zgodba je deloma spremenjena oziroma razširjena. Arije so avtorji v glavnem obdržali. Ponekod so deloma spremenili besedilo ali osebo, ki jo poje, zamenjali z drugo, predvsem pa so arije premešali oziroma jim spremenili vrstni red.
Tako je uvodna arija iz drugega dela operete (Gorenjci ljudje smo veseli…) prestavljena na začetek opere, zborovska arija Ave Marija pa je prestavljena iz četrtega prizora drugega dejanja na konec opere. Poleg tega je Ave Marija v operi pomešana s finalno napitnico, v opereti pa obe ariji izvajajo povsem ločeno.
Na samem začetku operete se Franjo skriva pred ostalimi vaščani, ker si želi, da bi najprej srečal Minko. V operi je prvi duet njegov in Lovrov. Poleg Franjeve izpovedi o njegovi zaljubljenosti v Minko dobimo s pomočjo dialoga med prijateljema še kup dodatnih informacij o Franjevi družini in ostalih vaščanih, ki jih v opereti še ni bilo. Tudi preizkus glasov vaških deklet je popolnoma nov prizor, še večja inovacija pa je improvizirano sodišče v drugem dejanju. V opereti ni niti sledu o spletki proti Chansonettu in o izgonu nezaželenega tujca, v operi pa je spuščena Chansonettova kratka arija na koncu 3. prizora v prvem dejanju, ki jo z ženo Ninon v celoti odpojeta v francoščini. Zdravljico na koncu opere poje Franjo in ne Lovro, ki mu ta čast pripade v opereti. Napitnica je v operetni verziji predvsem poklon domovini, domačim mladenkam in naravnim lepotam, v operi pa ima funkcijo sprave z grdo razžaljenim tujcem, ki velikodušno sprejme opravičilo zahrbtnih domorodcev. Drugače kot v operi so v opereti vsi, ki stopijo na oder, dobronamerni, plemeniti in prijazni.
Arhaično slovenščino operete, nenavadne besede, besedne zveze in še bolj nenavadne zapise nekaterih besed v operi nadomesti sicer nekoliko sodobnejši jezik in njegov zapis. Po drugi strani pa je opera Gorenje nightingale kot peto besedilo ves čas zavezana recimo temu precej umetelnim verzom in zaradi tega izgubi tudi nekaj tiste neposrednosti, ki jo je v opereti omogočalo posredovanje dramskega besedila v nevezani besedi.
Mladi Franjo se po štirih letih uka vrača v domačo vas v okolici Bleda. Ko se z griča spušča proti vaškemu trgu in opazuje Triglav, v uvodni ariji izpove svojo ljubezen do doma in naravnih lepot, ki ga obdajajo. Dekle, ki jo ljubi, se prav tedaj vrača s polja. Franjo se skrije za lipo in prisluhne Minkini ariji o sreči in upanju. Ko se ji razkrije, si najprej v govorjenem in potem še v odpetem dialogu priznata medsebojno naklonjenost. Po Minkinem odhodu se Franju pridružita monsieur Chansonette in njegova žena Ninon in duet brez premora preide v prvi tercet s pretežno francoskim besedilom. Chansonette je glasbenik, ki zaradi negotovih razmer v domači Franciji živi in ustvarja v Trstu. V daljavi zasliši Minkino petje in pretrese ga lepota njenega glasu. Ko se deklica približa, se s Francozoma, ki jo poimenujeta slavček, zaplete v pogovor. Kmalu se jim pridruži še Minkina obupana mati, ki jo teži breme dolga. Pred leti je zastavila domačijo, da bi malopridnega sina rešila pred ječo. Če upniku nemudoma ne izplača zahtevanega denarja, ju bo s hčerjo naslednji dan vrgel iz hiše. Chansonette velikodušno ponudi Minkini materi potrebno vsoto v zameno za njeno dovoljenje, da hčerko odpelje v Trst, kjer bo lahko izšolala svoj glas in se posvetila glasbeni karieri. Ker se bo s tržaškimi Slovenci lahko sporazumevala v domačem jeziku, ji bo toliko lažje premostiti prehod med življenjem v velikem mestu in domačem zaselku. Materi, ki se težko loči od hčere, dopoveduje, da se ji bo pozneje, ko bo hčerka že uspela, tudi sama lahko pridružila v tujini. Minka se odloči, da odide s Francozoma in tako reši domačijo. Po Chansonettovi ariji o Minkini operni karieri se na prizorišče vrne Franjo in izve novico o skorajšnjem odhodu ljubljenega dekleta. Prvo dejanje zaključi kvintet, v katerem se obup mladih zaljubljencev meša s prepevanjem francoskega para o Minkini prihodnji slavi.
Drugo dejanje uvede zborovska arija Gorenjci ljudje smo veseli. Žalost glavnih junakov preglasijo bodrilni toni, ki prehajajo v tercet, v komični ensemble Franjevega prijatelja Lovra, debelušnega grajskega oskrbnika Štruklja in njegovega shiranega pisarja, ki prepeva tudi v naslednjem tercetu s Francozoma. Izrazi jima naklonjenost svojega delodajalca in vsi skupaj odidejo v vaško krčmo. V mraku se dekleta vračajo s polja in po večernem zvonjenju skupaj z moškim delom zbora, ki jih pričaka na trgu, kleče zapojejo Ave Marijo. Po krajšem govornem vložku, v katerem se monsieur Chansonette začne poslavljati, je na vrsti napitnica. Lovro v prvi kitici opeva blagodejne učinke vina, v drugi z zborom vaščanov nazdravi lepoti domačih deklet, tretji kozarec pa spijejo v čast domovini, »ki za Slovenca je raj.« Tik pred odhodom se Chansonette ob pogledu na nesrečno deklico, njeno obupano mater in poklapanega zaročenca Franja, odloči, da bo Minki brezpogojno podaril dvesto goldinarjev in ne bo več vztrajal, da jo v zameno odpelje s seboj. Ob novici, da bo lahko ostala v domači vasi, Minka radostno zapoje zaključno arijeto. Chansonette in Ninon se poslavljata od vaščanov z željo, da se naslednje leto spet snidejo in da ju bo gorenjski slavček, ki ga prepuščata domači idili, spet razveseljeval s svojim petjem. Lovro četrtič dvigne polno čašo in skupaj z zborom poslednjič nazdravi odhajajočima letoviščarjema.