First come, first served (1870)

[av_buttonrow alignment='left' button_spacing='5′ button_spacing_unit='px' av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]

[av_buttonrow_item label='Source' link='manually,#vir' link_target=” size='small' label_display=” icon_select='no' icon='5′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]

[av_buttonrow_item label='Podatki o avtorju‘ link=’manually,#avtor’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]

[av_buttonrow_item label='Content' link='manually,#vsebina' link_target=” size='small' label_display=” icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]

[av_buttonrow_item label='Read it‘ link=’manually,http://www.slogi.si/wp-content/uploads/2019/01/KDOR-PREJ-PRIDE-TA-PREJ-MELJE.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]

 

KOMEDIJA (šaloigra, enodejanka z osemnajstimi prizori)

ŠTEVILO OSEB: 10 (6ž 4m)

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: »Igra se v sobi Ivetovega milina, na primorskej meji« je zapisal avtor pod seznamom oseb. Iz podatkov v besedilu lahko sklepamo, da je prizorišče komedije brkinska vas konec šestdesetih let devetnajstega stoletja.

 

SOURCE

Besedilo je v Slovenskem gledališkem inštitutu ohranjeno v rokopisni obliki pod signaturo DD 528. Snopič (21 x 17 cm),ki je na desnem robu šivan, ima 58 strani, od tega 41 oštevilčenih in popisanih. Pod podatkom o avtorstvu je letnica 1870. Na naslovnici in na zadnji strani je tudi podpis prepisovalca in datum prepisa (20. november 1874). Poleg besedila so se ohranile tudi posamezne vloge, čeprav Vilharjeva šaloigra v ljubljanskem gledališču ni bila nikoli uprizorjena. Glede na datum in najdišče lahko sklepamo, da je avtor komedijo poslal na natečaj kranjskega deželnega odbora,  Razpis je bil pod naslovom Oznanila februarja 1870 objavljen v Laibacher Zeitung and in Novicah:

Slovenski pisatelji in skladatelji se tedaj vabijo, da se poganjajo za ta darila in da se izročijo izvirna dela in skladbe deželnemu odboru kranjskemu do konca 1870 leta (Oglasnik Novic, št. 3-5, 9. februar 1870).

Besedila so ocenili literati in drugi poznavalci književnosti, ki so delovali v Dramatičnem društvu ali so bili z njim povezani, komisija deželnega odbora pa je odločala o podeljevanju denarnih nagrad.

Miroslav Vilhar je leta 1871 umrl, rokopise za razpis pa so sprejemali vse do leta 1872, ko se je začelo ocenjevanje besedil. Trajalo je dve leti in med drugimi je denarno nagrado postumno prejel tudi Vilhar za dramo Danila. Na podlagi dejstva, da je najdišče komedije Kdor prej pride, ta prej melje arhiv Dramatičnega društva, da je na naslovnici besedila napisana letnica 1870 in da je Vilhar ni utegnil izdati v knjižni izdaji, lahko sklepamo, da je bil tudi ta rokopis oddan na razpis.

 

PODATKI O AVTORJU

Miroslav Vilhar (1818-1871) je bil pesnik, dramatik, skladatelj in politik. Leta 1850 je izdal romantično spevoigro Jamska Ivanka, čez petnajst let pa šest komedij, vsako v posebnem zvezku. Nekaj komedij je objavil tudi v revijah, več pa jih je ostalo v rokopisni obliki. Njegove igre so bile izjemno priljubljene in pogosto uprizarjane na čitalniških odrih. Kot poslanec kranjskega deželnega zbora je skupaj s Franom Levstikom začel izdajati list Naprej (1863). Zaradi Levstikovega članka, katerega avtorstva ni hotel razkriti, je bil sodno preganjan in zaprt. Leta 1869 je organiziral notranjski narodnobuditeljski tabor na Kalcu.

 

CONTENT

Zaplet in razplet enodejanke sta nadvse predvidljiva: dva snubca se potegujeta za roko mladega dekleta, ki prvega ljubi, drugi pa je njej in občinstvu nadvse zoprn in na koncu si vsi oddahnejo, ker nezaželenega snubca vzame nadomestna nevesta. Ta se zadovolji z ženinovim bogastvom in zakonsko zvezo s komer koli, da se le omoži. Pri vsej tej predvidljivosti je presenetljivo izvirno le to, da ima vse niti dogajanja od vsega začetka v rokah Ciganka Jela, ki z zvijačo in lepo besedo doseže svoj cilj ter si pribori tudi znatno materialno korist:

Lahko prerokujem vsakomu karkoli želi, ker mi je davno znana njegova najmanjša želja! – Ljudem ustrezam, ljudje pa meni. Klicana sem danes v to hišo in nadjam se, da mi vse dobro poteče! Za besede dobim novce, za megleno prihodnost jasno gotovino! (1. prizor, str. 3)

Cigankine stranke so vsi nastopajoči: nevesta in njeni starši, oba snubca, sluga in vaška dekleta, ki se zbirajo okoli mlina.

Avtor izvablja smeh tudi z jezikovno karakterizacijo nastopajočih. Mlinarski pomočnik Pavliha jeclja, nezaželeni ženin pa se izraža v spakedrani slovenščini:

Korpo di Bako, ma to ga meni nič ne pomaga….Magari da bi ga bilo mogoče….tukaj ga ste tri ženska….(17. prizor, str. 37).

Igra poleg Ciganke v glavni vlogi skriva še eno presenečenje: uči nas, da je reklo kdor prej pride, ta prej melje univerzalno življenjsko načelo – ne le v ljubezni, temveč tudi v politiki. Mlinar Ive, ki je najbolj razgledana dramska oseba v igri, politizira, opeva stare čase in tarna nad neenotnostjo in nesložnostjo Slovencev:

…Mi pa se gledamo pisano ko psi in mačeta; in drug druzega teptamo! Švabi in Magiarji bi nas druge radi pod seboj imeli, pa ne znam kdo se hoče zadnji smejati. Rajnki Metaniks je imel 50 let Avstrijo v svojih pesteh. Mi smo bili dosti srečnejši, ker nismo ničesar vidili in še manj vedili, malo plačali, vendar dokaj srebrnih in zlatih imeli. Zdaj pa imamo plačil, da jih še vsih po imenu ne poznamo! Pamet mi kaže da napredujemo, kakor raki! Pa kaj bo še znami? Kdo bo zabranil naše deželá proti Lahom proti Pikelhaubarjam kadar nas bodo od vsih strani napadli? Nemara berkasti čikos iz Ogrske pustine, s korobačam? Ali bedak iz Koroških in Štajarskih planin s krofom? Ne za Boga! Mi, mi Slovenci bi sebe in cesarstvo rešili, da bi bili zjedinjeni in skrepčani! Tako pa se braniti ne bomo mogli, ker smo tako stergani ko stara rjuha, ki le več streže, da se žnjo prah obriše! Da ta salamenska politika, nas bo gotovo polila in tudi zalila! Tako da zgubimo v kratkem čast in mast! Iz te moke ne bo belega kruha, še komisa ne! In tudi znašo deželo bo menda ravno to, kar stoji zapisano tam-le nad vratami: Kdor prej pride, ta prej melje!! – O žalostna nam mila majka! (10. prizor, str. 21-22)

Pred 22 letmi smo kimali in spali, pa srečen mir uživali, zdaj pa ko smo se zdramili in jasnejše vidimo, zdaj tako nemirno med sabo životarimo, da bi se najrajši drug druzega, bercali in pretepali! To me pa še najbolj jadi, da tega nemira so najbolj krivi tisti učeni bistroumni gospodje, ki večidel konja pri repu osedljajo! Mi kmetje pre dobro vidimo in čutimo, da ti gospodje le za-se skrbe in za nas ne! Pa to ne gre! Skerbi in serbi me, in gorje našemu vladarju, da gospodarijo taki možiceljni, ki poznajo nekaj sveta samo iz tankih in debelih knjig! (11. prizor, str. 23-24)

Na koncu moramo opozoriti še na izjemno zanimiv jezik: za tekst so značilne ne le narečne, ampak tudi nenavadne arhaične besede, ki jih najdemo le v Pleteršnikovem slovarju (1894-95).

Search by content

Search
Skip to content