[av_buttonrow alignment='left' button_spacing='5′ button_spacing_unit='px' av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label='Source' link='manually,#vir' link_target=” size='small' label_display=” icon_select='no' icon='5′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Uprizoritve‘ link=’manually,#uprizoritve’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Podatki o avtorju‘ link=’manually,#avtor’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Read it‘ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2017/12/V-LJUBLJANO-JO-DAJMO-.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
KOMEDIJA (izvirna vesela igra v treh dejanjih)
ŠTEVILO OSEB: 6 (3ž, 3m in svatje v zadnjem prizoru)
8. zvezek Slovenske Talije, zbirke dramatičnih del in iger, Ljubljana, 1869. Besedilo ima 73 strani.
Praizvedba je bila 20. marca 1870 v Deželnem gledališču. V tem obdobju so zabeležene še tri uprizoritve: 22. aprila 1871, 18. februarja 1877 in 8. decembra 1881. V tako dolgem življenju komedije na odru Deželnega gledališča je prihajalo do sprememb igralske zasedbe. Gledališke skupine Ogrinčevo komedijo uprizarjajo tudi danes, skoraj sto petdeset let po nastanku.
[av_gallery ids=’17030,17032,17034,17028′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Josip Ogrinec (1844-1979) je bil pisatelj in dramatik, ki je ob literarnem ustvarjanju študiral na treh fakultetah in poučeval na treh gimnazijah. Po opuščenem študiju bogoslovja in prava je doštudiral naravoslovje. V različnih revijah je objavljal krajša poljudna besedila o naravi po zgledu Frana Erjavca. Obrazom iz narave je pozneje dodal Obraze iz naroda in nekaj zgodovinskih povesti. V času poučevanja v Ljubljani je za Dramatično društvo prevajal besedila s tedanjega dunajskega repertoarja. Kot dramatik se je uveljavil z veseloigro V Ljubljano jo dajmo!, ki je bila – tako kot enodejanka Kje je meja? – objavljena v zbirki Slovenska Talija in z uspehom prvič uprizorjena 1870. Josip Ogrinec je pionir slovenske šahovske teorije. Leta 1868 je v Slovenskem glasniku objavljal članke o šahovskih problemih. Poučeval je še v Novem mestu in Vinkovcih, kjer je tudi umrl.
V prvem prizoru vinski trgovec iz manjšega mesta na Kranjskem z ženo kramlja o skorajšnji poroki mladenke iz okolice. Ko se je ta v glavnem mestu učila gospodinjskih veščin, je spoznala premožnega Ljubljančana, ki jo je zasnubil. Starša ugotavljata, da v bližnji okolici ni dovolj imovitih snubcev, ki še ne bi bili oddani in bi se utegnili zanimati za njuni hčerki, ki sta godni za možitev, zato skleneta, da bosta starejšo poslala v uk v Ljubljano. Živela bo pri najstarejši sestri, ki se je tja poročila, vendar po mnenju trgovca in njegove žene tako slabo, da bi imela raje, če mlajši hčerki ostaneta samski, samo da ne ponovita sestrine napake. Zet je namreč le uradnik brez premoženja. Zaradi nenehnih finančnih težav par še vedno potrebuje njuno materialno pomoč.
Ko Marica zve, da pojde v Ljubljano, starše prosi, naj se vsi skupaj vpišejo v ljubljansko čitalnico, da bodo lahko gledali igre, ki jih tam uprizarjajo. Oče omahuje, ker so že včlanjeni v domačo čitalnico, vendar ga nazadnje prepriča žena z bolj pragmatičnimi argumenti: le članstvo v ljubljanski čitalnici omogoča stike, ki prinašajo materialno korist in socialni vzpon.
Drugo dejanje se odvija tako bliskovito, kot je bil bliskovit Maričin napad na prestolnico. Že ob prvem obisku čitalnice se je zaljubila v mladega Mirka Snoja, vanjo pa se je zagledal bogati Vrednjak, ki jo namerava zasnubiti. Marico v ljubljanski sobici obišče Mirko, sirota iz ugledne in premožne meščanske družine. Zaljubljeni pravnik, ki je pred kratkim diplomiral, ji obljubi zakon in lagodno življenje: tik pred prihodom je namreč dobil dobro službo, ki jima bo omogočala udobje in blagostanje. Komaj se prah po Mirkovem odhodu poleže, že v sobo pridrvita starša, ki so ju na deželi dosegle govorice, da se je hči že zapletla z nekakšnim študentom. Kljub Maričinim argumentom, da ima njen izbranec diplomo, redno službo in premoženje, jo oče, ki si je za bodočega zeta že izbral Vrednjaka, nemudoma odvleče domov.
V tretjem dejanju se spet preselimo v podeželsko mestece: Marica vene, mati se že nagiba na njeno stran, oče pa trmasto vztraja pri svojem in v čast prihajajočemu Vrednjaku organizira slovesnost z zakusko, na katero je povabil bodoče svate. Na srečo se prvi pripelje Mirko, ki z dogajanjem v hiši ni seznanjen. Njegova snubitev na začetku poteka gladko: oče, ki nobenega izmed obeh potencialnih snubcev osebno ne pozna, je prepričan, da podpisuje poročno pogodbo z Vrednjakom. Šele ko vidi mladeničev podpis, spozna zmoto in vzkipi. Vsi prisotni, družina in prijatelji, ga prepričujejo, naj sprejme že dogovorjeno zvezo. K temu, da oče spremeni mnenje, pripomore tudi Vrednjakova odsotnost: v pismu se opravičuje, ker ni utegnil priti zaradi pomembnih opravkov. Njegovo pomanjkanje časa je za hišo do te mere žaljivo, da se nazadnje tudi oče sprijazni z novim ženinom.
Poleg mlade Marice, njenih staršev in Mirka v komediji nastopata še boječa dekla in radoživi hlapec, ki poskrbita za humorne vložke in zaplete ter razplete dramskega dogajanja.
