The Germans Don't Know (1879)

[av_buttonrow alignment='left' button_spacing='5′ button_spacing_unit='px' av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]

[av_buttonrow_item label='Source' link='manually,#vir' link_target=” size='small' label_display=” icon_select='no' icon='5′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]

[av_buttonrow_item label='Poznejše izdaje' link='manually,#izdaje' link_target="" size='small' label_display="" icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#4444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='150 letnica dramatičnega društva‘ link=’manually,#drustva’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]

[av_buttonrow_item label='Podatki o avtorju‘ link=’manually,#avtor’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]

[av_buttonrow_item label='Prevodno delo za dramatično društvo‘ link=’manually,#delo’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]

[av_buttonrow_item label='Alešovčeva pripovedna dela v knjižnici Slovenskega gledališkega inštituta‘ link=’manually,#dela’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]

[av_buttonrow_item label='Nemški ne znajo ali fovš raztajčanje cuštelunge‘ link=’manually,#nemski’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]

[av_buttonrow_item label='Content' link='manually,#vsebina' link_target=” size='small' label_display=” icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]

[av_buttonrow_item label='Read it‘ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2017/12/NEMSKI-NE-ZNAJO.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]

 

KOMEDIJA

PODNASLOV: Burka v enem dejanji

ŠTEVILO OSEB: 9 (1ž 8m)

 

SOURCE

45. zvezek Slovenske Talije, zbirke dramatičnih del in iger, Ljubljana, 1879. Besedilo ima 46 strani.

 

POZNEJŠE IZDAJE

Besedilo je leta 1904 priredil Fran Govekar, urednik zbirke Talija. Izšlo je kot trinajsti zvezek Talije, ki jo je v Gorici tiskal založnik Andrej Gabršček.

[av_gallery ids=’16978,16980,16982,16984,16986′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]

 

UPRIZARJANJE

Praizvedba besedila je bila 19. decembra 1885. Letak je izgubljen. Igro so v ljubljanskem gledališču premierno uprizorili tudi 12. novembra 1901 in 17. novembra 1918.

[av_gallery ids=’16992,16990′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]

 

150 LETNICA DRAMATIČNEGA DRUŠTVA

Eden od ciljev, ki smo si jih zadali ob stopetdeseti obletnici ustanovitve Dramatičnega društva (2017), je spletni dostop do vseh izvirnih slovenskih dramskih besedil, ki so bila uprizorjena v obdobju 1867 – 1892. Nekatera so ohranjena v rokopisni obliki, druga so bila natisnjena (v glavnem v zbirki Slovenska Talija), nekatera pa imamo v Slovenskem gledališkem inštitutu v obeh oblikah: kot avtorjev rokopis in kot prvi natis.

 

PODATKI O AVTORJU

Novinar, pisatelj, dramatik in prevajalec Jakob Alešovec (1842-1901) je imel burno, plodno, a tudi tragično življenje. Na tem mestu se bomo osredotočili le na njegovo dramsko ustvarjanje in sodelovanje z Dramatičnim društvom. Kot mladenič je pisal igre v nemščini. Njegova tri mladostna dela (Sicherl, vulgo Dimež, der Schrecken von Krain, Die Franzosen in Stein and Modern) so uprizorili v ljubljanskem gledališču, ko mu je bilo komaj petindvajset let. V prvi je z uspehom nastopil v naslovni vlogi.

Pod vplivom pesnika in dramatika Miroslava Vilharja, ki ga je zaposlil kot domačega učitelja, se je odločil za ustvarjanje v slovenskem jeziku. Josip Nolli v Priročni knjigi za gledališke diletante (1867) navaja štiri zgodnje slovenske Alešovčeve igre, ki so ostale v rokopisu in se niso ohranile (Kdo je tat?, Naselniki, Ne vem and Ni ljubosumen). Z ustanovitvijo Dramatičnega društva se je razmahnilo in doseglo občinstvo tudi Alešovčevo ustvarjanje za gledališče v slovenskem jeziku. Do nastopa bolezni, ki mu je onemogočila pisanje, je iz nemščine prevedel okrog trideset iger. Gre v glavnem za burke iz sočasnega dunajskega repertoarja, ki so bile v obdobju Dramatičnega društva najbolj zaželene in priljubljene, najbolj znamenit med Alešovčevimi avtorji pa je Johann Nepomuk Nestroy (Alešovec je prevedel Lumpacija Vagabunda, Burko čez burko and Pavliho).

Dramatično društvo je uprizorilo tudi pet njegovih izvirnih del: prva je bila uprizorjena prav Podlaga družinske sreče (1872), preprosta enodejanka, ki po vsebini, obliki in zapletu spominja na Pismo (1870) Josipa Stritarja. Sledili sta igri Dimež, strah kranjske dežele (1873) in Francozi v Kamniku (1875), tokrat v slovenski različici. Ustvaril je tudi libreto za izvirno komično opero Čarovnica (1876) in komedijo Nemški ne znajo (1885), po mnenju literarne zgodovine njegovo najboljše dramsko delo. Kmalu po tem je zbolel in skoraj popolnoma oslepel, tako da gre za njegovo zadnjo igro.

Ko je avtor po dolgotrajni bolezni umrl, zanimanje za njegovo delo ni usahnilo. Kar nekaj njegovih del so ponatisnili že kmalu po njegovi smrti in tudi njegove igre so še naprej živele na odru.

Alešovčevo udejstvovanje na številnih področjih -od politike do literature- je opisano tudi v Slovenskem biografskem leksikonu, v Novem Slovenskem biografskem leksikonu in v mnogih drugih virih.

 

PREVODNO DELO ZA DRAMATIČNO DRUŠTVO

Alešovec je v obdobju Dramatičnega društva med vsemi prevajalci pripravil  največje število uprizorjenih prevodov (29). Veliko se jih je ohranilo v arhivu dramskih besedil Dramatičnega društva v knjižnici Slovenskega gledališkega inštituta. Na nekaterih je označen tudi kraj  (Žabjek) in čas nastanka (zadnji meseci 1872) – rokopisi pričajo o tem, da je bil Alešovec v času prestajanja zaporne kazni v ljubljanskem zaporu izjemno marljiv in je med drugim tudi veliko prevajal.

[av_button label=’Preberi Podlaga zakonske sreče – prevodi’ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2017/12/Podlaga-zakonske-srece-prevodi.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]

 

ALEŠOVČEVA PRIPOVEDNA DELA V KNJIŽNICI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA INŠTITUTA

Alešovčeva prozna dela, ki jih imamo v Slovenskem gledališkem inštitutu, so prek Digitalne knjižnice Slovenije dostopna tudi na spletu:

Ričet iz Žabjeka (pisatelj je izdajal satirični list Brencelj, ki je bil večkrat zaplenjen. Knjiga popisuje njegovo izkušnjo zapora na Žabjeku, kjer je zaradi Brenclja odsedel tri mesece):

Kako sem se jaz likal (digitalizirana je prva izdaja avtobiografije iz osemdesetih let, v knjižnici SLOGI imamo izdajo iz leta 1910):

Ljubljanske slike  (digitalizirana je prva izdaja, ki je izšla 1879, v naši knjižnici imamo priredbo iz 1911).

[av_gallery ids=’17001,17003,17005,16999′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]

 

NEMŠKI NE ZNAJO ALI FOVŠ RAZTAJČANJE CUŠTELUNGE

Alešovec je kot satirik in humorist v svoja dela pogosto vpletal germanizme. Z rabo popačenega govora je hotel zabavati bralce in vplivati na njihovo narodno zavest. V svoji satiri Ričet iz Žabjeka je objavil pesnitev v popačenem jeziku, v kateri na humoren način opeva nemilo usodo, ki ga je pripeljala za rešetke:

[av_button label=’Preberi Risterjev pes ‘ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2017/12/Nemski-ne-znajo-Risterjev-pes.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]

Smešenje nemškutarstva s pomočjo rabe germanizmov v slovenskem jeziku je Alešovec uporabil tudi v burki Nemški ne znajo.  V jeziku, ki ni ne slovenščina ne nemščina, se izraža nižji uradnik, ki s svojim neznanjem nemščine ljudem povzroči veliko gospodarsko škodo. Z rabo bolj ali manj z germanizmi okuženih slovenskih govorov v komediji Nemški ne znajo dramatik okarakterizira dramske osebe.

Ob mnogih zanimivih raziskavah in razpravah o germanizmih v slovenščini v različnih zgodovinskih obdobjih -in o njihovi prisotnosti v Slovarju slovenskega jezika- je na spletu dostopna tudi knjižica Alenke Pirman Arcticae horulae, podnaslovljena kot Slovar nemških izposojenk v slovenskem jeziku:

 

CONTENT

Dogajanje se odvija v belokranjski vasi, v izbi županove hiše. Županova hčerka, ki se nam v uvodnem monologu predstavi kot kulturna Slovenka, navdušena bralka Novic in slovenskih knjig, se v prvem dialogu zoperstavi svojemu jezikovnemu in kulturnemu nasprotju, slugi Robatu, ki je županu prinesel uradni dopis. Rezikina slovenščina je lepa in preprosta, medtem ko je vsaka druga beseda vulgarnega uradnika popačenka. Reziko skrbi, kako bo oče prišel do prevoda nemškega pisma in ker verjame, da sluga zna nemško, ji ta v zameno za pijačo zaupa vsebino uradnega pisanja: župana naj bi svarilo pred živinskim tatom Kordonom, ki se zadržuje čez mejo, na Hrvaškem.

Po Robatovem odhodu vstopi prijazni in zagnani prostovoljec, ki raznaša slovensko pošto. Tudi on se izraža v izbrani slovenščini in se na vse pretege brani pijače. Reziki izroči Novice (že tretjič slišimo, da tokrat niso bile zaplenjene) in pismo, ki ji ga je napisal neznani snubec. Mladi župan iz soseščine se je zagledal vanjo v metliški čitalnici: ne le zaradi njene »zale postave«, ampak tudi zaradi njenega navdušenja za »narodno reč«.

Ko se oče župan vrne domov in mu Rezika izroči pismo, se odloči, da bo sklical zbor modrih vaščanov, ki mu bodo s skupnimi močmi prevedli dopis. Še pred njimi prispe tudi mladi snubec, župan Grilec, ki se predstavi z materinim priimkom Kordan. Vaščani, ki ne znajo nemško, soglasno potrdijo Robatov prevod. Stari župan posumi, da je mladi neznanec v pismu omenjeni živinski tat Kordon in ga hoče pripreti. Kordan oziroma Grilec tedaj zbranim razkrije svojo identiteto in po vseh razrešenih nesporazumih se mladi par zaroči.

Srečen konec pokvari neznanje nemščine: v pismu je bilo zaukazano zaprtje meje s Hrvaško zaradi živinske kuge. Okužena živina je medtem že povzročila škodo tudi na slovenski strani in oče župan lahko le pretreseno ugotovi, da zaradi njihovega neznanja in zaradi vztrajanja oblasti pri nemščini kot uradnem jeziku vaščani niso pravočasno ukrepali in se zavarovali pred nalezljivo boleznijo.

 

 

 

Search by content

Search
Skip to content