Županova Micika, prelude, prelude (1905)

[av_buttonrow alignment='left' button_spacing='5′ button_spacing_unit='px' av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label='Source‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’4′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Uprizarjanje‘ link=’manually,#uprizarjanje’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’5′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Fran Govekar‘ link=’manually,#fran’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’6′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Vsebina predigre in poigre' link='manually,#vsebina' link_target=” size='small' label_display=” icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Read it‘ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2018/12/ZUPANOVA-MICIKA.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]

 

KOMEDIJA, ZGODOVINSKA IGRA (veseloigra s predigro in poigro)

ŠTEVILO OSEB: 3ž7m

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: 28. 12. 1789 zvečer v Zoisovi palači v Ljubljani. Predigra prikazuje dogajanje pred odhodom na krstno uprizoritev Županove Micike, poigra pa slovesno praznovanje po predstavi.

 

SOURCE
Leta 1905 je Gabrščkova tiskarna v zbirki Talija, ki jo je urejal Fran Govekar, natisnila Linhartovo Županovo Miciko (Talija, št. 20). Bleiweisovi »predelavi« Linhartove komedije je Govekar dodal še svojo priredbo Vošnjakove komedije Pred sto leti. Prvi del je podnaslovil Predigra, drugega pa Poigra. Besedilo ima torej štiri avtorje (če odmislimo Linhartovega predhodnika Josepha Richterja). Govekar se je podpisal s psevdonimom Anonimus. Štiri desetletja pozneje je Vošnjakovo idejo realiziral tudi Bratko Kreft v Kranjskih komedijantih. Za osnovo je verjetno uporabil Govekarjevo drobno knjižico in ne drame Pred sto leti, ki je ostala v rokopisu.
Bleiweisova predelava Županove Micke je sicer izšla kot prvi zvezek v zbirki Slovenske glediščine igre leta 1864, vendar so je za potrebe gledališke prakse prepisali tudi leta 1899 ali 1900. V Slovenskem gledališkem inštitutu je rokopis shranjen pod signaturo DD 64. V zvezku (21 x 17 cm) je 60 popisanih strani, od tega samo prvih šest oštevilčenih. Na hrbtni strani, v obratni smeri, je rokopis Aškerčeve drame Izmajlov. Uprizorjena je bila 19. januarja 1900, Županova Micka pa 13. februarja istega leta v režiji Rudolfa Inemanna.

[av_gallery ids=’14023,14029,14031,14027′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]

 

V zvezek je vložen rokopis Poigre v istem formatu. Gre za petnajst oštevilčenih, nevezanih strani. Peti strani je dodana stran 5a, Zoisov govor, ki ga je Govekar napisal in vložil naknadno.

 

[av_button label=’Preberi rokopis Poigre’ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2018/12/Zupanova-Micika-poigra.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]

 

UPRIZARJANJE
Praizvedba besedila je bila 12. decembra 1905. Na letaku je avtorstvo opisano z istim stavkom kot v knjižni izdaji: po osnovi dr. Josipa Vošnjaka spisal Anonimus. Uprizoritev je režiral Lev Dragutinović, ponovitev pa je bila 7. januarja 1906.

[av_gallery ids=’14033,14035′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]

 

FRAN GOVEKAR (1871 – 1949)
Pisatelj, dramatik, urednik in kritik Fran Govekar je bil tudi dolgoletni intendant oziroma ravnatelj ljubljanskega gledališča. V tem času se je kot dramatik uveljavil predvsem z dramatizacijami najbolj priljubljenih slovenskih proznih del (Rokovnjači, Deseti brat, Legionarji, Martin Krpan). Pozneje je napisal še dve izvirni drami: Grčo and Mrakove.
Urejal je kulturno rubriko Slovenskega naroda, revijo Slovan in skoraj deset let tudi zbirko gledaliških iger Talija (1902-1910).

 

VSEBINA PREDIGRE IN POIGRE
V predigri se prepletajo narodnobuditeljski in snubitveni zapleti. Žiga Zois, Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik tokrat pred kipoma Danteja in Petrarce modrujejo o poeziji, narodni omiki in razvoju slovenskega jezika. Zois preroško napove prihodnost:

Pa zakaj bi se Slovencem ne rodil pesnik, ki bi v tako miloglasnih spevih, kakoršne je pisal Petrarca, ne opeval svoje Lavre? Mi seveda tega ne doživimo, a naši potomci. In pride čas, da vam, dragi Valentin, kot začetniku slovenske poezije, postavijo spomenik!

Obe besedili, Vošnjakovo in Govekarjevo, se razlikujeta le v podrobnostih: v drugi različici ni deželnega glavarja Auersperga, ljubljanskega župana Podobnika in Linhartove žene, ki je imela že pri Vošnjaku bolj postransko vlogo. Vodnikovo nečakinjo, ki Zoisu recitira stričeve verze, je Govekar  zamenjal s hišno Francko. Tako postane ljubezensko življenje mladega služabnika Janeza precej manj romantično: namesto dvorjenja mladi deklici smo priča precej bolj grobemu odnosu do služabnice, s katero sta očitno že v intimnih odnosih, tako da se snubljenje tokrat omeji le na plemeniti stan: na Zoisovi nečakinji, mladi sestri Gabrijelo in Milico Garzarolli. Do slovenstva skeptični Oton Desselbruner,  sin ljubljanskega tovarnarja, je zaljubljen v Gabrijelo, ona pa ljubi drugega soigralca, neoporečnega »narodnjaka« doktorja Makovca. Še bolj zapleten in s sorodstvenimi vezmi prepleten je drugi ljubezenski trikotnik. Gabrijelina sestra in Zoisova nečakinja Milica ter nečak Karol se ljubita. Baronova namera, da bo nečaka poslal na oglede tujih fužin in angleških jeklarn, v mlademu paru vzbudi sum, da bi stari baron rad deklico zase. Seveda gre le za navidezno oviro: Zois širokogrudno spodbuja oba zaljubljena para in napove skorajšnji poroki.
Že Vošnjakova različica se je končala slovesno: na odru so se zbrali vsi nastopajoči z Zoisom, Vodnikom in Linhartom na čelu. Tudi pri Govekarju je tako, le da je dodal še »živo sliko«, ki je prikazovala razvoj slovenskega gledališča od Županove Micke do sodobne izvirne drame, opere in operete. Živo sliko naj bi spremljala recitacija dolge pesnitve, ki jo je za Govekarjevo igro prispeval Vladimir (psevdonim mladega Vladimirja Levstika).

Search by content

Search
Skip to content