V arhivu Dramatičnega društva je ohranjen zvezek s Kristanovim rokopisnim prevodom Schillerjeve tragedije (25 x 20 cm, 163 neoštevilčenih str., sig. DD 479) in posamezne rokopisne vloge. V seznam oseb, ki se podvoji (prvega je napisal Kristan, drugi pa je bil dopisan naknadno, za uprizoritev Device Orleanske leta 1905), so vpisani priimki igralcev obeh uprizoritev. Na naslovnici je tudi cenzorjevo dovoljenje. 17. januarja 1902 je Dramatičnemu društvu odobril uprizoritev v ljubljanskem Deželnem gledališču. Če upoštevamo še datum premiere (18. januar 1902), lahko predvidevamo, da je prevod nastal leta 1901.
Pod naslovom je v Kristan dopisal podatek o prvem prevajalcu (prvi prevod izv. Ivan Vesel Koseski). Veselov prevod Device Orleanske je v revolucionarnem letu 1848 natisnil Jožef Blaznik. To je tudi prva knjižna izdaja Schillerja v slovenščini. Prevod Koseskega ni bil nikoli uprizorjen v celoti; recitirali in igrali so le posamezne monologe in prizore:
Naslednje leto je izšel še njegov prevod Mesinske neveste. V Slovenskem gledališkem inštitutu hranimo oba zgodnja prevoda Schillerjevih dram:
Schillerjevo dramatiko so pred Kristanom poleg Koseskega prevajali še Josip Nolli, Fran Cegnar in Anton Levec. Levčev prevod Kovarstva in ljubezni (1874) je objavljen tudi na naši spletni strani:
https://www.slogi.si/publikacije/kovarstvo_i_ljubezen-anton-levec2/
Slovensko krstno uprizoritev Device Orleanske (1902) je režiral Anton Verovšek, ki je odigral tudi dve vlogi. Ivano je igrala Čehinja Kristina Rücková, v glavni moški vlogi francoskega kralja Karla VII. pa je nastopil Rudolf Deyl.
V uprizoritvi je nastopilo skoraj trideset igralcev in statisti, njihove nastope pa je spremljal orkester. Ohranili so se tudi notni zapisi zelo kratke skladbe Devica Orleanska (drugi tenor ter prvi in drugi bas):
Drugo slovensko uprizoritev je režiral Jaroslav Tišnov. Ivana je bila ponovno Čehinja, Otilija Spurná, v glavni moški vlogi pa je nastopil Hinko Nučič. Premiera je bila 19. marca 1905:
To je bila tudi zadnja uprizoritev Schillerjeve Device Orleanske v poklicnih gledališčih. Zamenjala jo je Shawova Sveta Ivana v prevodu Otona Župančiča.
Etbin Kristan je bil od začetka 20. stoletja do prve svetovne vojne močno vpet v delovanje ljubljanskega Deželnega gledališča. Bil je prevajalec dramskih besedil, gledališki kritik, odbornik Dramatičnega društva, predavatelj v dramski šoli, avtor člankov o dramatiki ter gledališču, predvsem pa dramatik. Na spletu smo objavili nekatera njegova dramska dela (vsa, razen poznejšega Maščevanja, so bila v tem obdobju uprizorjena na odru Deželnega gledališča:
https://www.slogi.si/publikacije/ljubislava-1906-2/
https://www.slogi.si/publikacije/ljubislava-1907-3/
https://www.slogi.si/publikacije/kato-vrankovic-1909/
https://www.slogi.si/publikacije/samosvoj-1910/
https://www.slogi.si/publikacije/mascevanje-1926/
V arhivu Dramatičnega društva, ki je del knjižnične zbirke Slovenskega gledališkega inštituta, so se ohranili tudi štirje Kristanovi prevodni rokopisi (poleg Schillerjeve Device Orleanske še Ibsenov Rosmersholm, drama Nepošteni Gerolama Rovette in Moloh Lea (Leva) Birinskega. Vse smo objavili na naši spletni strani.