Formalno, vsebinsko in prostorsko se muzej deli na: 1. ikonoteko, v kateri se zbira vizualno gledališko gradivo, tj. zbirke scenskih fotografij, scenskih in kostumskih osnutkov, gledaliških listov in plakatov, likovnega gradiva ipd.; 2. gledališki arhiv, ki hrani vso pisno dediščino, tj. osebne zapuščine in rokopise gledališčnikov z raznolikim gradivom; 3. avdio zbirko in video arhiv, ki hrani video in avdio dokumentacijo; 4. specialno gledališko knjižnico, v kateri je vse slovensko gledališko slovstvo, in 5. oddelek za pedagoške gledališke programe, namenjen otrokom, mladim, odraslim, družinam in ranljivim skupinam. Med vrhunske muzealije, ki jih hrani muzej, spadajo nekateri rokopisi in pisma največjih imen slovenskega gledališča, med njimi je tudi nekaj Cankarjevih, kipi in portreti slovenskih gledališčnikov, ki so kreacije vrhunskih likovnih umetnikov, pa tudi scenske skice Avgusta Černigoja, utemeljitelja konstruktivizma, enega najvidnejših predstavnikov zgodovinske avantgarde v slovenski likovni umetnosti.

S svojo stalno razstavo HOJA za GLEDalIŠČEM s podnaslovom Od jezuitov do Cankarja muzej predstavlja prvih 400 let slovenske gledališke zgodovine, od gledališča reformacije do Ivana Cankarja. Stalno razstavo občasno nadomesti z občasnimi aktualnimi razstavami, kakršna je bila leta 2017 razstava ob stoti obletnici ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani. Sicer z razstavami tudi gostuje – razstava o Ignaciju Borštniku je na primer trenutno na ogled v njegovi rojstni hiši v Cerkljah na Gorenjskem. Dobro pa se znajde tudi v virtualnem svetu, ki ga je obogatil že z več kot desetimi digitalnimi razstavami, izvedenimi v sodelovanju z zavodom Novi Zato. in drugimi partnerji.