Etbin Kristan

Kato Vranković (1909)

Drama v treh dejanjih

Etbin Kristan je dramo zasnoval in napisal že leta 1907 v času svoje kandidature na državnozborskih volitvah, vendar je imel pri realizaciji knjižne izdaje nemalo težav. Delo je najprej ponudil Slovenski matici. Pri založbi je naletel na ovire in zavlačevanje, zato je iskal drugega založnika. Medtem je bila drama uvrščena na repertoar Deželnega gledališča in pri Matici so se kljub pomislekom odločili za natis. Kato Vranković je izšel kot 25. zvezek zbirke Zabavna knjižnica, kar je bil brez dvoma uredniški spodrsljaj. V knjižnici Slovenskega gledališkega inštituta hranimo štiri primerke prve izdaje drame. Med njimi je tudi nepopoln izvod Vala Bratine (manjkajo zadnje strani), ki je obenem tudi režijska knjiga.

Leta 1950 je v zbirki Klasje izšlo Kristanovo Izbrano delo. Uredil ga je Dušan Moravec. Med dramami je izbral besedilo Kato Vranković, v knjigi pa je ponatisnjenih še nekaj kratkih zgodb in esejev.

Pisatelj, časnikar in politik Etbin Kristan (1867 – 1953) je bil močno povezan s slovenskim gledališčem. Bil je prevajalec dramskih besedil, gledališki kritik, igralec in režiser, odbornik Dramatičnega društva, predavatelj v dramski šoli in avtor člankov o dramatiki ter gledališču. Njegova življenjska in ustvarjalna pot je bila prepletena s Cankarjevo. Ivan Cankar in Etbin Kristan sta bila prijatelja. Oba sta bila umetnika, ki sta dejavno posegala v družbeno življenje. Leta 1897 sta oba napisala svojo prvo dramo, v obdobju do prve svetovne vojne pa so njuna besedila kljub vsem oviram pogosto uprizarjali v ljubljanskem Deželnem gledališču. Na volitvah v državni zbor (1907) sta oba kandidirala na listi socialdemokratske stranke, naslednje leto pa sta se prijavila na razpis za ravnatelja Deželnega gledališča v Ljubljani. Njuni kandidaturi sta bili v obeh primerih neuspešni: volilno leto 1907 se je zaključilo z absolutno zmago Slovenske ljudske stranke, v ljubljanskem gledališču pa je ponovno zavladal Fran Govekar.

Kristan je pisal poezijo in prozo, predvsem pa je bil dramatik. Njegovi prvi igri Zvestoba (1897) sledijo še Volja (1902), Ljubislava (1906), Kato Vranković (1909), Kraljevanje in Samosvoj (1910), Tovarna (1912), Prvi sestanek (1912), enodejanke Uspeh, Kdo je blazen? in Klub resignacija, objavljene tudi pod skupnim naslovom Iz Pavlihove zapuščine (1912). V ZDA je med drugim napisal še drame Bomba v tovarni (1915), Maščevanje (1926), Gospodar (1937),  Ob zadnji uri (1937/38), Obujen spomin (1938), Svilene nogavice (1939), Na rodni grudi (1942) ter Za novi svet (1949).

Literarni kritiki in zgodovinarji menijo, da so Kristanova dramska besedila, napisana pred prvo svetovno vojno, umetniško in oblikovno tehtnejša kot pozna dela, ki so nastajala v Združenih državah Amerike. Kristanovi dramski teksti se skoraj vedno ukvarjajo z oblastjo in politiko ter izkoriščanjem posameznikov in ljudskih množic. Nevzdržna in skorumpirana družbena ureditev sproži spontan ali organiziran upor zatiranih. V dramah je Kristan občasno upodabljal tudi zgodovinske motive (v verzih), ki jih je zelo svobodno preoblikoval. Večjo izpovedno moč kot v Kristanovih igrah v verznih oblikah  literarna zgodovina prepoznava v realističnih dramah, v katerih je obravnaval aktualna družbena vprašanja. Za tovrstna besedila so značilni prepričljivi dialogi, manj posrečeni pa so zapleti, ki so včasih celo na meji verjetnosti.

Drami Samosvoj in Kato Vranković predstavljata vrh Kristanovega literarnega ustvarjanja. Literarni zgodovinar Frank Wollman je v obširnem prikazu slovenske drame dal prednost prvi:

Kristanova igra Samosvoj je v svojem dramskem problemu globlja kot Kato Vranković; tudi tehnično je najpopolnejše Kristanovo delo (Slovinské drama, Bratislava 1925. Slovenski prevod: Slovenska dramatika, Ljubljana 2004, str. 180).

V nasprotju z Wollmanom sta Dušan Moravec in France Koblar vrh Kristanove literature videla prav v drami Kato Vranković:

»Kato Vranković« je ob Cankarjevih in ob Kraigherjevi »Školjki« vse do prve svetovne vojne naša najboljša drama. Če bi ga hoteli vzporejati s Cankarjevimi odrskimi deli, bi ga ta po svoji umetniški moči pretehtala; po svetli misli, ki jo razpreda Kristan v svoji igri, a tudi po srečni dramaturški gradnji pa je ujelo njegovo delo korak s Cankarjevimi (D. Moravec: Etbin Kristan; v: E. Kristan, Izbrano delo, Ljubljana 1950, str. 205).

Tridejanka »Kato Vranković«…je oblikovno najbolj strjeno in idejno najdoslednejše Kristanovo delo. Ibsenska misel, da posledic greha ni mogoče zakriti in da se preteklost maščuje po strogi nravni zakonitosti, po usodni doslednosti na grešniku samem ali njegovem rodu, je izvedena v povezanosti osebne časti in javnega dela (F. Koblar: Od naturalizma do simbolizma; v: Novejša slovenska drama. Ljubljana, 1954, str. 275).

Nedvomno v zgornjih trditvah veje tudi duh časa in različna duhovna, politična in zgodovinska konteksta, v katerih so nastajale. Vsekakor vsaj petih Cankarjevih dramskih besedil pri vrednotenju njihove umetniške moči običajno ne razporejamo od prvega do zadnjega mesta tako kot to velja za športne dosežke. To, da so se najtehtnejši zapisi o Kristanovi dramatiki v ocenjevanju vsebinske in tehnične kvalitete vedno vrteli okoli dveh dram, nam samo potrjuje zgornjo trditev, da sta Kato Vranković in Samosvoj najboljša Kristanova literatura. Enako misel lahko preberemo tudi pri Dušanu Moravcu:

Težišče Kristanove dramatike pa je na dveh delih, ki sta nastali v njegovih zadnjih »evropskih letih«. To je predvsem »Kato Vranković« in ob njem »Samostvoj« (D. Moravec: Etbin Kristan; v: E. Kristan, Izbrano delo, Ljubljana 1950, str. 204).

Kato Vranković je bil premierno uprizorjen 21. decembra 1909. Igro je režiral Hinko Nučič, ki je odigral tudi naslovno vlogo.

V arhivu Dramatičnega društva so ohranjeni tudi prepisi posameznih vlog. Rokopis Katonovega teksta vsebuje tudi Nučičeve zapiske:

Sedemdeset let pozneje, v sezoni 1979/80, je Kato Vranković še enkrat spregovoril s profesionalnega slovenskega odra, tokrat tržaškega:

Kato Vranković je vzbudil interes naslednjih generacij predvsem kot kompleksna politična drama. Stari Vranković, svetnik vladajočega trinoga Lajbna, se pripravlja na posinovljenčevo vrnitev s študija v tujini, istočasno pa v deželi potekajo demonstracije proti tlačenju ljudstva, za katero so krivi koruptivni uradniki. Ko se mladi Kato vrne, se s plemenitimi nameni spusti v boj za pravičnejšo ureditev. S svojim nastopom prepriča tako opozicijo kot ljudstvo. Kaže, da bo Lajben poražen, zato izkoristi še zadnji adut. Katona Vrankovića poskuša pridobiti na svojo stran z izsiljevanjem: v koruptivno afero je bil pred desetletji vpleten tudi Katonov očim, ki je svojemu posinovljencu z umazanim denarjem omogočil izobraževanje v najboljših šolah v tujini. Kato je v dilemi: če bo dal domovini oziroma ljudstvu prednost pred najbližjimi, bo Lajben razkril očimov prekršek. Vzporedno s političnimi zapleti potekajo tudi ljubezenski. Ker se Kato odloči za resnicoljubnost, ga zapusti  plemenito dekle, ki ji namenja vso svojo ljubezen. Ostane mu histerična in preračunljiva Lajbnova hčerka, ki se mu vsa tri dejanja meče pod noge in do katere Kato nemalokrat pokaže odpor. Tik pred političnim triumfom se glavni junak zlomi: podvomi vase in v smisel svojega početja. V zadnjem prizoru se odpove politiki in napove svojo vrnitev v tujino. Konec ostaja odprt in se osredotoča na razklanost mladega politika. Vsi razpleti so možni, vendar je Kristan Katona pripeljal do obupa in ga prepustil težki odločitvi, s katero je že in bo še povzročil nesrečo drugih, ne glede na to, kako bo deloval.

Približno stoletje po nastanku Kristanovih najpomembnejših dramskih del je avtor spet vzbudil zanimanje mlajše generacije. Tokrat sta se ga spomnila Miha Nemec in Nejc Valenti. V gledališkem projektu Life®anti sta med drugim obudila polemiko med Franom Milčinskim in Etbinom Kristanom v časniku Slovenski narod. Šlo je za večno dilemo med inkasom in umetnostjo, med gledališčem, ki se trudi zabavati – in med gledališčem, ki stremi za čim boljšimi umetniškimi dosežki.

Večina gledališkega ustvarjanja se nahaja v širokem prostoru vmesnosti med enim in drugim smotrom in se včasih bolj približa enemu, drugič pa drugemu polu. Fran Milčinski in Fran Govekar pa sta s piedestala gledaliških vodij in odločevalcev napadla stremenje po odrskih umetniških dosežkih in gledališki umetnosti, ki naj bi prikazovala  najgloblje plasti človeškega duha. Kristan je s svojimi zapisi nasprotoval tako prvemu kot tudi drugemu intendantu. Polemika iz leta 1900 se je ponovila leta 1906, povod za Govekarjev in Cankarjev spor pa je bila prav uprizoritev Kristanove tragedije v verzih. Seveda je Govekarju v časopisju odgovoril tudi Kristan, med najbolj znanimi slovenskim literarnimi oziroma gledališkimi polemikami v slovenski kulturni zgodovini pa je obveljala Cankarjeva Krpanova kobila – predvsem zaradi ostrih in neizprosnih satiričnih besed našega najpomembnejšega pisatelja, s katerimi je branil tudi Kristana, njegova stališča in njegovo ustvarjanje:

https://www.slogi.si/publikacije/martin_krpan_1905/#kobila

Kristan kot dramska oseba nastopa še v igri Hotel Modra opica, ki sta ga napisala ista avtorja kot Life®ante. Tokratna tema Nemčevega in Valentijevega besedila je vrnitev Ignacija Borštnika v Ljubljano. Leta 1913 je poskušal prevzeti Deželno gledališče, vendar se mu je načrt izjalovil. Ko se je  poražen vrnil v Zagreb, je gledališče kratek čas neformalno vodil Etbin Kristan. Zgodba se je končala z ukinitvijo gledališča in Kristanovim odhodom v Ameriko. Kristana je odigral Rok Vihar: