Etbin Kristan

Samosvoj (1910)

Drama v petih dejanjih

Dramo Samosvoj je izdal založnik Lavoslav Schwentner, ki je leta 1907 natisnil Kristanovo Ljubislavo. V istem formatu, s podobno secesijsko opremo in značilno tipografijo so pri Schwentnerju izhajale tudi Cankarjeve drame in vsa druga literatura vključno z drugo izdajo Erotike (1902). Kristan in devet let mlajši Cankar sta vse do Tivolske deklaracije oziroma Kristanovega odhoda v ZDA gojila prijateljske stike. Njuni življenjski poti sta bili povezani na mnogih področjih. Oba sta bila umetnika, ki sta dejavno posegala tudi v družbeno življenje. Leta 1897 sta oba napisala svojo prvo dramo, v obdobju do prve svetovne vojne pa so njuna besedila kljub vsem oviram pogosto uprizarjali v ljubljanskem Deželnem gledališču. Na volitvah v državni zbor (1907) sta oba kandidirala na listi socialdemokratske stranke, naslednje leto pa sta se prijavila na razpis za ravnatelja Deželnega gledališča v Ljubljani. Njuni kandidaturi sta bili v obeh primerih neuspešni: volilno leto 1907 se je zaključilo z absolutno zmago Slovenske ljudske stranke, v ljubljanskem gledališču pa je ponovno zavladal Fran Govekar.

Življenjska pot pisatelja, časnikarja in politika Etbina Kristana (1867 – 1953) je bila močno prepletena s slovenskim gledališčem. Bil je prevajalec dramskih besedil, gledališki kritik, igralec in režiser, odbornik Dramatičnega društva, predavatelj v dramski šoli, avtor člankov o dramatiki ter gledališču, predvsem pa dramatik. Njegovi prvi drami Zvestoba (1897) sledijo še Volja (1902), Ljubislava (1906), Kato Vranković (1909), Kraljevanje in Samosvoj (1910), Tovarna (1912), Prvi sestanek (1912), enodejanke Uspeh, Kdo je blazen? in Klub resignacija, objavljene tudi pod skupnim naslovom Iz Pavlihove zapuščine (1912). V ZDA je med drugim napisal še drame Bomba v tovarni (1915), Maščevanje (1926), Gospodar (1937),  Ob zadnji uri (1937/38), Obujen spomin (1938), Svilene nogavice (1939), Na rodni grudi (1942) ter Za novi svet (1949).

Literarni kritiki menijo, da so Kristanova dramska besedila, napisana pred prvo svetovno vojno, umetniško in oblikovno tehtnejša kot pozna dela, ki so nastajala v Združenih državah Amerike. Kristanovi dramski teksti se skoraj vedno ukvarjajo z oblastjo in politiko ter izkoriščanjem posameznikov in ljudskih množic. Nevzdržna in skorumpirana družbena ureditev sproži spontan ali organiziran upor zatiranih. V dramah je Kristan občasno upodabljal tudi zgodovinske motive (v verzih), ki jih je zelo svobodno preoblikoval. Večjo izpovedno moč – kot v Kristanovih igrah v verznih oblikah – literarna zgodovina prepoznava v realističnih dramah, v katerih je obravnaval aktualna družbena vprašanja. Za tovrstna besedila so značilni prepričljivi dialogi, manj posrečeni pa so zapleti, ki so včasih celo na meji verjetnosti.

Drami Samosvoj in Kato Vranković predstavljata vrh Kristanovega literarnega ustvarjanja. Literarni zgodovinar Frank Wollman je v obširnem prikazu slovenske drame dal prednost prvi:

Kristanova igra Samosvoj je v svojem dramskem problemu globlja kot Kato Vranković; tudi tehnično je najpopolnejše Kristanovo delo (Slovinské drama, Bratislava 1925. Slovenski prevod: Slovenska dramatika, Ljubljana 2004, str. 180).

Kmalu po izidu so dramsko besedilo Samosvoj postavili na oder ljubljanskega Deželnega gledališča. Premiera je bila 25. marca 1911, igro pa je režiral Hinko Nučič, ki je odigral tudi glavno vlogo, veleposestnika Rometa.

Dramo je v svoji tržaški sezoni uprizoril tudi Milan Skrbinšek, ki je v glavni vlogi zasedel Marija Silo. Premiera je bila v Narodnem domu 22. maja 1919.

Značaj Ivana Rometa, je povzet v naslovu drame. Rome se preživlja kot veleposestnik, vendar mu gospodarjenja ni mar. Njegova strast je arheologija. Na svoji zemlji je odkril – verjetno železnodobno – arheološko najdišče in zdaj se ukvarja le še z odkopavanji. Njegova ideologija je samoljubje in individualizem, vendar se do svoje družine in prijatelja obnaša povsem korektno. Tak je tudi v odnosu do trapaste in zlobne sestre. Ta ga celo napelje, da zaradi svoje strasti stori nemoralno dejanje: s pomočjo zvez in korupcije zapleni zemljo kmeta Komarja, ki mu njive, polne starodavnih predmetov, noče in noče prodati, čeprav mu zanjo ponuja ogromno denarja. Z mejašem bi se lahko pogodil, a na odnose s kmeti se ne ozira. Ko ga prosijo za posredovanje pri oblasti, ki že dolga leta noče urediti nevarnega hudournika, jih oholo odslovi, ker mora po njegovem mnenju vsak človek sam reševati svoje težave. Na to, da je bil on rojen v gradu, kmetje pa v revnih bajtah, sploh ne pomisli.

Romè: Melnica dela škodo V a m. – ni res?

Grjavec: Kajpada.

Romè: Torej je to Vaša reč.

Lukežič: To že.

Romè: Jaz imam svoje naloge, Vi pa svoje. Vsak si mora pomagati sam.

Grjavec: – ampak –

Romè: (vzame nekaj predmetov z mize in jih pokaže kmetom). Ali poznate to?

Lukežič: Vi zbirate take reči.

Romè: Ali veste kaj pomenijo? Kaj nas uče? Kaj dokazujejo?

Ločnik: To je preveč učeno.

Romè: Ali bi se kaj brigali za te reči?…Kajne da ne? Vidite. Mene brigajo te reči, druge pa ne. Je že tako in ne more biti drugače. (str. 9-10)

Na koncu reka poplavi kot še nikoli prej. Komar nahujska ljudi, da vdrejo v grad. V Rometovi odsotnosti uničijo izkopane predmete. Ko se gospodar vrne domov in ugotovi škodo, samo še klecne in zaihti:

Čemu sem živel? Zakaj sem živel? (str. 121)

Drugo