Etbin Kristan

Ljubislava (1907)

Drama v petih dejanjih

V arhivu Dramatičnega društva je ohranjen zvezek z rokopisom Kristanovega besedila (24 x 19,5 cm, 190 str.):

Ljubislava >>

Ljubislavo je izdal založnik Lavoslav Schwentner, ki je Kristanu nekaj let pozneje natisnil tudi dramo Samosvoj. V istem formatu, s podobno secesijsko opremo in značilno tipografijo so pri Schwentnerju izhajale tudi Cankarjeve drame in vsa ostala literatura vključno z drugo izdajo Erotike (1902). Kristan in devet let mlajši Cankar sta vse do Tivolske deklaracije oziroma Kristanovega odhoda v ZDA gojila prijateljske stike. Njuni življenjski poti sta bili povezani na mnogih področjih. Oba sta bila umetnika, ki sta dejavno posegala tudi v družbeno življenje. Na splošno lahko ugotovimo, da je bil Kristan uspešnejši kot politik, Cankar pa kot pisatelj. Leta 1897 sta oba napisala svojo prvo dramo, v obdobju do prve svetovne vojne pa so njuna besedila kljub vsem oviram pogosto uprizarjali v ljubljanskem Deželnem gledališču. Na volitvah v državni zbor (1907) sta oba kandidirala na listi socialdemokratske stranke.

Pisatelj, časnikar in politik Etbin Kristan (1867 – 1953) je bil močno povezan s slovenskim gledališčem. Bil je prevajalec dramskih besedil, gledališki kritik, igralec in režiser, odbornik Dramatičnega društva, predavatelj v dramski šoli, avtor člankov o dramatiki ter gledališču, predvsem pa dramatik. Njegovi prvi drami Zvestoba (1897) sledijo še Volja (1902), Ljubislava (1906), Kato Vrankovič (1909), Kraljevanje in Samosvoj (1910), Tovarna (1912), Prvi sestanek (1912), enodejanke Uspeh, Kdo je blazen? in Klub resignacija, objavljene tudi pod skupnim naslovom Iz Pavlihove zapuščine (1912). V ZDA je napisal še drame Bomba v tovarni (1915), Maščevanje (1926), Gospodar (1937),  Ob zadnji uri (1937/38), Vzajemna svoboda in Obujen spomin (1938), Svilene nogavice (1939), Na rodni grudi (1942) ter Za novi svet (1949).

Kot socialistično usmerjen polemik je v posebni številki revije Naši zapiski, posvečene Prešernu in Zajčevemu spomeniku (1905), objavil članek Krst pri Savici, v katerem je Prešernovo pesnitev označil za protislovno, umetniško šibko in miselno neprepričljivo literarno delo:

Naši zapiski >>

Njegov odgovor na Krst pri Savici ni bil le esejističen. V istem obdobju je napisal tudi dramsko besedilo, ki – tako kot Prešeren – prikazuje obdobje pokristjanjevanja naših prednikov in predstavlja miselno nasprotje Krsta.

Ljubislavo je Kristan, ki je pisal tudi pesmi, napisal v verzih. Pri njegovi odločitvi za verzno obliko je verjetno igrala vlogo vsebina drame, tuji in slovenski zgledi zgodovinskih tragedij (za ljubljansko Deželno gledališče je prevedel Schillerjevo Devico Orleansko) ter Prešernov Krst pri Savici.

Drama se začne v idilični skupnosti, ki časti bogove po vzoru prednikov in uživa svobodo ter neodvisnost skladno s tradicijo in modrostjo svojih starešin. Kmalu se izkaže, da so Slovenci ogroženi: na mejah se zbirajo Nemci, po deželi pa se že potikajo misijonarji.  Starostova hči Ljubislava  se spreobrne in postane kristjanka, njen izbranec Milorad pa ostane tudi v brezupnem boju z Nemci do konca zvest veri očetov. Srce se mu vname za primernejšo družico, domu in tradicionalnim bogovom zvesto Vidimiro. Ko Ljubislavo zabode njen pobesneli germanski občudovalec, se Slovenci junaško podajo v boj z močnejšimi sovražniki.

Premiera Ljubislave v ljubljanskem Deželnem gledališču je bila 8. marca 1906, edina repriza pa dva dni pozneje. Kristanovo dramo je režiral Lev Dragutinović:

Kristanovo Ljubislavo so leta 1961 uprizorili tudi v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici.

Fran Govekar je kot urednik Slovana in zagovornik »ljudskovzgojne« dramske struje v pregledu gledališkega dogajanja v sezoni 1905/06 – v razmišljanju o uprizoritvi Ljubislave – napadel Cankarja in njegovo dramatiko. V nadaljevanju je pomiloval tudi Etbina Kristana, ki je po njegovem mnenju kot dramski pisec nasedel snobom, njegova drama o nasilnem pokristjanjevanju Slovanov pa je doživela le eno ponovitev (Slovan IV. 1905/06, št. 5, str. 158-159). Ljubislava oziroma Govekarjevo nekritično samohvalisanje sta povod za znamenito polemiko in nastanek pojma Krpanova kobila.

Na Govekarjev članek je v reviji Naši zapiski najprej reagiral Etbin Kristan, potem pa se je v isti reviji oglasil še Cankar z besediloma Krpanova kobila in Govekar in Govekarji. Oba zapisa sta bila leto pozneje objavljena tudi v knjižni izdaji (Krpanova kobila, Ljubljana, 1907).

Ljubislavo torej uvrščamo med literarna dela, ki jih je navdihnilo znamenito Prešernovo verzno besedilo. Marko Juvan, pisec najobširnejše analize Krsta kot nacionalnega mita in literarnih odzivov nanj (Imaginarij Krsta v slovenski literaturi, Ljubljana, 1990), je pred tridesetimi leti naštel več kot petdeset obdelav Prešernove predloge (M. Juvan: Literarni »mit«, slovenstvo in resna parodija. V: Gl. list PDG Nova Gorica 1993/94, št. 4, str. 8-15).

Gledališke predloge, ki jih je navdihnil Prešernov Krst, lahko razdelimo na dramatizacije in na izvirna dramska dela; med obema skupinama ni stroge ločnice. Najstarejša dramatizacija je Pennova oziroma Levstikova. Izšla je v prvi knjižici zbirke Slovenska Talija (J. Nolly: Priročna knjiga za glediške diletante, Ljubljana, 1868):

Konec devetnajstega stoletja so v ljubljanskem Deželnem gledališču uprizorili dramatizacijo Engelberta Gangla (1899), v novejšem času pa so Prešernov ep dramatizirali in režirali tudi Tone Peršak (PDG Nova Gorica, 1973), Alenka Pirjevec (GLEJ in LG Ljubljana, 2008), Andreja Kovač (LB Maribor, 2010) in Katja Pegan (Gledališče Koper, v sklopu praznovanja ob dnevu državnosti, Avditorij Portorož, 2021).

Med dramskimi deli, ki se vsebinsko le navezujejo na tematiko Krsta pri Savici, je prvo Jurčičev oziroma Levstikov Tugomer (1876).

Bolj naklonjena spreobrnitvi v krščanstvo kot Kristan v Ljubislavi sta Zorko Simčič (Krst pri Savici, 1953) in Metod Turnšek (Krst karantanskih knezov, 1968). Najbolj cenjen, najbolje ocenjen in največkrat uprizarjan je bil Smoletov Krst pri Savici (1969), ki se je s svojim nihilizmom in skepso spet bolj približal Kristanu, čeprav gre v vseh pogledih za popolnoma različni drami, ki ju poleg vsega drugega ločuje tudi velika časovna oziroma kulturna distanca.

Za konec omenimo še retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom (Cankarjev dom v Ljubljani, 1986) Gledališča sester Scipion Nasice, ki je imel daljnosežen vpliv na slovensko gledališko dogajanje.