17. februarja 2025 beležimo stoletnico rojstva Andreja Hienga, pisatelja, dramatika, gledališkega in filmskega režiserja (Kala, 1958), scenarista. Že med študijem režije na ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost je začel režirati v Prešernovem gledališču v Kranju, zatem v Mestnem gledališču Celje, nato v Kopru, Ljubljani, Mariboru in Trstu. Hiengov umetniški razvoj je tesno vezan na formiranje modernega dramaturškega koncepta v slovenskem gledališču in na uprizoritveni vzpon pod taktirko H. Grüna, Lojzeta Filipiča in B. Štiha (1950–1970). Vpet je bil v gradnjo profila kranjskega in celjskega teatra v njunih prvih poklicnih sezonah. V osemdesetih je tudi umetniški vodja SLG Celje in ljubljanske Drame SNG. Leta 1994 prejme nagrado kresnik za roman Čudežni Feliks. Umrl je 17. januarja 2000 v Ljubljani.
Kot režiser se Hieng, Grünov in Filipičev študijski kolega na AIU, profilira v kranjskem PG, tedaj najbolj eksperimentalnem med pokrajinskimi teatri. Preizkusi nezgodovinski, na sodoben kontekst vezan tip režije Shakespeara (Vesele Windsorke, 1951), režira slovensko praizvedbo Williamsovega Tramvaja poželenje (1953), v MG Celje najprej Marinkovićevo Glorijo (1955), preizkuša tudi formo gledališča v krogu (Begović, Žmavc). Opaznejše režije: Javorškova Kriminalna zgodba (MG Celje, 1955), zmagovalka natečaja na celjskem Festivalu slovenske in jugoslovanske sodobne drame – Javorškovo Povečevalno steklo (Drama SNG Ljubljana, 1956), drugonagrajena igra na natečaju ljubljanske Drame; predstavo po šestih uprizoritvah umaknejo s sporeda – Kaligula ideološko spornega Alberta Camusa (Drama SNG Ljubljana, 1963) – dramski prvenec Gregorja Strniše Samorog (MGL, 1968). Slog Hiengove režije shaja po kritiku V. Kralju brez izstopajočih intervencij v besedilo, v afiniteti do pozornih psiholoških analiz značajev in razmerij med liki. Leta 1963 se odloči za vzporedno pot svobodnega književnika, ob Osvajalcu pa se dokončno poslovi od gledališke režije in se označi za »skromnega režiserja«, reproduktivca. V pogovoru leta 1973: »Tega poklica sem se izučil v času, ko je veljalo, da je tekst primarne važnosti v sestavu elementov dramske predstave (…) Tedaj se še nismo prerili do prepričanja, da je napisana igra samo predloga in vzpodbuda za povsem osebno, neodvisno umetniško izpoved. Tekstom, ki smo jih realizirali, smo rekli ‘delo’, ne ‘predloga’. Vsak čas ima svojo pamet.«
Kot dramatik se Hieng vzpostavi v obdobju dramaturga in dramskega majevtika L. Filipiča v MGL. Osvajalca (1970) in Lažno Ivano (1973) režira Dušan Jovanović, Izgubljenega sina (1975) pa Mile Korun. Že Osvajalec osvoji nagradi na Sterijevem pozorju, Izgubljeni sin pa pomete s konkurenco in je še večja uspešnica. Jovanović in Korun nadeneta režijski podobi MGL sodobno mero; Hiengova dramska pisava slika jalov, pretekli ali sodobni, svet, kjer smisel izpuhti, posameznik se ob razkroju idealov, v katere je verjel, sesuje vase in propade.
Hiengov delež je bistven za kontinuum moderne slovenske dramatike po letu 1970. Kakovostni razcvet slovenske drame po D. Smoletu in P. Kozaku iztrga gledališče slepi ulici družbene izolacije – Hieng, Javoršek, Jovanović, Strniša že ustvarjajo mimo deskriptivnosti, ki je »politizirala« gledališče v duhu tradicionalnega humanizma. »Podedovali smo 19. stoletje: pliš, moraliziranje, pedagogiko. Godi se nam kot dedičem, ki jim je teta zapustila kup starih črepinj; iz pietete, iz inertnosti, malo pa tudi iz revščine nimamo moči, da bi jih zavrgli,« pravi Hieng leta 1970. »Nemara to ni slabo, nemara celo ne more biti drugače: ob rojstvih novih epoh so ljudje zmerom poenostavljali, zmerom so strnjevali pojave z alegoričnimi obrazci.« Drug pristop nakaže leta 1969 Gledališče Pupilije Ferkeverk, prvi simptom generacijskega razkola, težnje po prevrednotenju časa kot statične formacije in normativno določenega estetskega ideala. Kako reagira Hieng?»Gledališče že dolgo, dolgo ni bilo tako svobodno in vznemirljivo, kot je danes. Gledališče hodi pred nami, ki pišemo.« Leta 1973 priznava le razvoj, ki »varuje pred okostenelostjo in akademizmom, odkriva osnove nove senzibilnosti, razganja meglo hermetičnega leporečja, pobija tabuje, vznemirja in revoltira«. Treba je »dojeti ali vsaj občutiti duha nove svobode in senzibilnosti: če ga bomo pisatelji znali uporabiti, utegne dramska literatura spet spregovoriti ljudem.«
mag. Primož Jesenko
Andrej Hieng, Večer ženinov, režija Zvone Šedlbauer, Mestno gledališče ljubljansko, 1976/77. Na posnetku Andrej Hieng, odlomek z zvočnega zapisa razčlembne vaje, Mestno gledališče ljubljansko, 26. 1. 1977, avtor snemanja Marjan Presetnik. Vir posnetka Avdio zbirka SLOGI – Gledališki muzej. Na fotografiji Vida Juvan kot Tašča in Dare Ulaga kot Zalokar. Vir fotografije Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Albert Camus, Kaligula, režija Andrej Hieng, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. Na posnetku Andrej Kurent, odlomek z zvočnega zapisa uprizoritve, Drama SNG v Ljubljani, 25. 2. 1964, avtor snemanja Branko Starič. Vir posnetka Avdio zbirka SLOGI – Gledališki muzej. Na fotografiji v ospredju Andrej Kurent kot Kaligula. Foto Vlastja Simončič, vir Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
