Judita Hahn Kreft (1926–2020), slovenska gledališka in filmska igralka, je med drugo svetovno vojno preživela internacijo v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Po študiju na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani je bila med letoma 1952 in 1984 članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega. Med njenimi vidnejšimi vlogami so Laura v Stekleni menažeriji Tennesseeja Williamsa (1953), Kasandra v Giraudouxovi drami Trojanske vojne ne bo (1955), Katarina v Cankarjevem Za narodov blagor (1974), Vdova v Petanovih Dachauskih procesih (1988) idr. Vasja Predan je ob uprizoritvi Kreftovih Kreatur (1964) posebej poudaril sugestivnost njene igre. Leta 1972 je prejela Borštnikovo diplomo za vlogo v Anouilhovi igri Ne budite gospe (rež. M. Korun), leta 1978 pa red zaslug za narod s srebrnim vencem.
Sodelovala je tudi z eksperimentalnimi gledališči. V Eksperimentalnem gledališču Balbine Battelino Baranovič je nastopila v naslovni vlogi Zolajeve Thérèse Raquin (1955), v Gledališču Ad hoc Drage Ahačič pa kot Ines v prvi slovenski uprizoritvi Sartrovih Zaprtih vrat (1958). Kritika je njeno igro cenila zaradi psihološke poglobljenosti in izrazite odrske intenzivnosti. Maja 1964 je nastopila tudi na manifestativnem večeru Ivan Cankar in slovenski igralci Odra 57, tik pred uradno prepovedjo skupine.
Nastopila je v petih celovečernih filmih, med njimi v Čapovem Našem avtu (1962), Hadžićevi Drugi strani medalje (1965), kjer je odigrala glavno vlogo Eve Ružić, Ranflovem Pomladnem vetru (1974) in Galetovem Ljubezen nam je vsem v pogubo (1987).
Iz naših zbirk – plakat september 2026:
