Tipkopis iz arhiva ljubljanske Drame je inspicientska knjiga Franja Murglja iz leta 1926. Ljubljansko občinstvo se je s Pigmalionom (1912) seznanilo že leta 1920, ko so komedijo v režiji Mihaila Muratova uprizorili ruski igralci. Profesorja Higginsa je igral Boris Putjata, Elizo pa Jelena Marševa. Eliza v postavitvi Milana Puglja je bila spet igralka ruskega rodu, tokrat Marija Nablocka, nosilec glavne moške vloge pa je bil Zvonimir Rogoz, kar je razvidno tudi iz zasedbe v tipkopisu.
Naša prva srečanja z znamenitim irskim dramatikom G. B. Shawom (1856-1950) so bila zaradi porevolucijskega emigrantskega vala torej precej rusko obarvana. Kombinacije slovenščine, ruščine in slovenščine z ruskim naglasom na slovenskem odru so bile v Pigmalionu, ki temelji na uporabi različnih jezikovnih praks in ravni, še prav posebej nenavadne.
Pesnik in prevajalec Fran Albreht (1889-1963) je deloval tudi kot eden najpomembnejših gledaliških kritikov svojega časa. Bil je dolgoletni urednik revije Ljubljanski zvon in med ustanovitelji revije Sodobnost. Prevajal je iz nemščine, francoščine, angleščine, češčine, iz južnoslovanskih in drugih jezikov. Prevedel je številna, tudi zelo obsežna prozna dela, intenzivno pa se je ukvarjal tudi z dramatiko v časovnem razponu od antičnih tragedij do sodobnih besedil. Med avtorji, ki jih je prevajal, so med drugimi: Sofokles (Kralj Ojdip, Antigona, Elektra), Molière (George Dandin ali Prevarani soprog), F. Hebbel (Judit), F. Schiller (Kovarstvo in ljubezen, Don Karlos, Razbojniki), J. W. Goethe (Ifigenija na Tavridi, Torquatto Tasso), A. Strindberg (Gospodična Julija), H. Ibsen (John Gabriel Borkman, Gospa Inger na Oestrotu), G. B. Shaw (Pygmalion, Kandida, Kako zabogatiš), O. Wilde (Bunbury oziroma Važno je ostati resen), B. Brecht, K. Weill (Beraška opera), B. Nušić (Gospa ministrica, Beograd nekdaj in sedaj), M. Begović (Božji človek) in M. Krleža (Gospoda Glembajevi, Leda).
Albrehtovega Pigmaliona je čez tri desetletja na odrskih deskah zamenjal prevod Janka Modra (1953).
