Fran Govekar

Martin Krpan (1905)

 

DRAMA (dramatska pripovedka v petih dejanjih)

ŠTEVILO OSEB: 28 (6ž 22m) in »paži, vojaki, financarji, Arabci, zamorci, evnuhi, odaliske, meščanje.«

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: Deveta dežela in njena pokrajina Notranjska v času cesarja Janeza V. in kralja Brdavsa.

Tako kot v Levstikovi predlogi se zgodba godi v Avstrijski monarhiji v času turških vpadov, le da je Govekar bolj poudaril pravljičnost dogajanja in se s tem deloma izognil potencialnim očitkom o anahronizmih (nekateri dogodki, zgodovinska dejstva in avtorjevi napotki sodijo v historično XVI., drugi v XVII., tretji pa v XVIII. stoletje). Nenazadnje imamo opraviti s fikcijo in domišljija nima meja.

VIR

V arhivu Dramatičnega društva, ki ga hranimo v Slovenskem gledališkem inštitutu, je pod sig. DD 567 shranjen izvod knjižne izdaje Govekarjevega Martina Krpana in nekaj posameznih rokopisnih vlog.

Za predstavitev besedila v elektronski obliki smo izbrali najlepše ohranjen izvod s sig. 367 (dva sta postavljena kot posamezna zvezka iz zbirke Slovanska knjižnica, tretji pa je uvezan s še petimi drugimi dramskimi teksti, ki so izšli v isti zbirki).

Drama Martin Krpan je izšla v Gorici 1905 (izdala jo je Goriška tiskarna, ki je bila v lasti urednika, založnika in publicista Andreja Gabrščka). Knjižna izdaja je bila neposredno povezana z ljubljansko uprizoritvijo, saj so v seznamu dramskih oseb natisnjeni tudi priimki igralcev, ki so nastopili v praizvedbi. Na isti strani je naveden tudi datum premiere. Knjižica je izšla kot 147-149. snopič v zbirki Slovanska knjižnica. Bila je že peto Govekarjevo delo, ki ga je izdal Andrej Gabršček. Njuno sodelovanje se je začelo z zbirko kratkih zgodb O, te ženske!, ki je izšla leta 1897 v zbirki Salonska knjižnica. Sledile so ji štiri igre: Rokovnjači (1899), Deseti brat (1901), Legionarji (1904) in nazadnje še Martin Krpan.

PODATKI O UPRIZORITVAH

Premiera prve uprizoritve je bila 6. januarja 1905, režiral pa jo je Adolf Dobrovolný, ki je odigral tudi cesarja Janeza.

V vlogi narodnega junaka, Martina Krpana z Vrha pri Sveti Trojici, se je proslavil Anton Verovšek, njegovo izvoljenko pa je odigrala mlada čehinja Otilija Spurná. Avgusta Danilova kot cesarica in Anton Cerar Danilo kot minister Gregor sta se naselila na dvoru, kjer je v veliki gneči dvornih uradnikov izstopala nesojena Krpanova nevesta princesa Jerica, ki jo je odigrala druga mlada in atraktivna češka igralka, Ružena Nosková.

28. marca 1910 je Martin Krpan doživel novo odrsko postavitev v režiji Hinka Nučiča.

V izvodu knjižice, ohranjene v arhivu Dramatičnega društva, je režiser ob prvotni, natisnjeni (»Osobe« na str. 3), s svinčnikom pripisal novo zasedbo.

Anton Verovšek je kot Martin Krpan kmalu po ljubljanski premieri nastopil tudi v Trstu. Govekarjevo igro je režirala Avgusta Danilova. Premiera je bila 17. aprila 1910.

PODATKI O AVTORJU

Pisatelj, urednik in prevajalec Fran Govekar (1871 – 1949) se je po nedokončanem študiju na Dunaju zaposlil kot publicist in pozneje kot magistralni uradnik. V Mestni hiši je leta 1931 dočakal tudi upokojitev kot višji magistralni svetnik. Skozi vsa obdobja svoje pisateljske in profesionalne kariere se je intenzivno posvečal tudi gledališču: pisal je igre, prevajal dramska besedila, bil je tajnik Dramatičnega društva in ljubljanskega gledališča, intendant in gledališki ravnatelj. Po prvi svetovni vojni je bil soustanovitelj in član ravnateljstva Slovenskega gledališkega konzorcija.

Govekar je že v študentskih letih začel objavljati novele pod vplivom naturalističnih literarnih vzornikov. Vrhunec njegovega proznega ustvarjanja je roman V krvi (1896). Sočasno so nastajale tudi njegove gledališke igre, ki jih je sprva oblikoval z bolj tradicionalnimi prijemi; »ljudskovzgojne« spektakle s petjem je v zrelem obdobju nasledilo ambicioznejše pisanje, bližje njegovi prozi (drami Grča in Mrakovi).

KRPANOVA KOBILA

Besedno zvezo Krpanova kobila je kot naslov svoje satire, s katero se je lotil aktualnega ljubljanskega gledališkega dogajanja po premieri Martina Krpana, prvi uporabil Ivan Cankar – tako že več kot sto let označuje vedno aktualno gledališko dilemo: visok umetniški nivo in upoštevanje umetniških kriterijev na vseh nivojih gledališke produkcije ali pa prilagajanje občinstvu in komercializacija gledališke dejavnosti. Krpanova kobila naj bi predstavljala absolutno zmago zagovornikov inkasa.

Govekar, ki je kot intendant ljubljanskega gledališča sam nastavljal oziroma uredništvu Slovenskega naroda vsiljeval svoje izbrance, ki so pisali gledališke kritike oziroma časopisna poročila po njegovem okusu, je imel tudi »lastno« revijo, v kateri je kar sam poročal o dogajanju v gledališču, ki ga je vodil; objavil je tudi svojo »kritiko« lastne igre Martin Krpan. Kot urednik Slovana in zagovornik »ljudskovzgojne« dramske struje je v pregledu gledališkega dogajanja v sezoni 1905/06 v razmišljanju o uprizoritvi Kristanove Ljubislave, napadel tudi Cankarja. Govekar, ki je kot intendant preprečeval uprizarjanje Cankarjevih dram, se je v članku posredno hvalil z razprodanimi dvoranami, ki jih je napolnil njegov Martin Krpan:

»Človek bi jokal ali besnel, ako bi mu ne bilo srce toli polno studa in prezira! Kolike ovacije je prirejala ta naša neiskrena in podlolažljiva publika začetnikom naše literarne drame, n. pr. Vošnjaku, Funtku, Ganglu! Pri premijerah njihovih dram so jih obsipali z venci, jih klicali viharno na oder, – pri prvi reprizi pa že ni več bilo mačke v gledališče! In kaj se je zgodilo s Cankarjem! ˈHoj, Cankar je naš veleum, najduhovitejši, najfinejši, najliterarnejši…!ˈ Pri premieri njegove drame Jakob Ruda in Kralj na Betajnovi, se je slovensko gledališče treslo od navdušenja, od zadivljenosti in od občudovanja; kritika je iskala superlativov po vseh slovarjih in – vseh drugih dramatikov je obšel sram absolutne ničevnosti…A repriza – prazna, po gostilnah in kavarnah roganje, zasmeh in trganje! In rekli so: to ni za gledališče! To je dolgčas! Napišite nam nekaj narodnega za maso, kar napolni gledališče tridesetkrat od tal do stropa, da se bo igralo v zadnji naši vasici ter da nam navda najširšo publiko z navdušenjem. Mi hočemo narodnih iger za naš narod, ki ni aristokrat, nego kmet, delavec, obrtnik! – Verjeli smo tem glasovom in jim napolnili gledališče od tal do stropa šestdesetkrat; napolnili smo jim kaso in privedli v hišo trume, ki niso bile prej še nikdar v gledališču. A snobi so nam pokazali jezik ter nas nahrulili: »To je obrt, ˈšundˈ, literaren škandal! Dajte nam literature!

V nadaljevanju je Govekar pomiloval Etbina Kristana, ki je po njegovem mnenju kot dramski pisec nasedel snobom, njegova drama Ljubislava pa je ob praizvedbi doživela polom (Slovan IV. 1905/06, št. 5, str. 158-159).

Na Govekarjev članek je v reviji Naši zapiski najprej reagiral Etbin Kristan, potem pa se je v isti reviji oglasil še Cankar z besediloma Krpanova kobila in Govekar in Govekarji. Oba zapisa sta bila leto pozneje objavljena tudi v knjižni izdaji (Krpanova kobila, Ljubljana, 1907).

V satirah je ostro obračunal z Govekarjem:

»Tako recimo hodi Govekar po Ljubljani in išče, kaj bi dramatiziral. Kdor bi ga videl, bi si mislil: ˈTo je postaven človek, ki se redi in nič ne misli.ˈ Ne, Govekar plaka. On plaka, da je na šentpeterskem predmestju bolj popularen kot Shakespeare in Ibsen. Tolikšne nesebičnosti še nisem doživel nikoli, ki je bridko jokal pred svojim mnogoštevilnim občinstvom: ˈO, ljudje božji, kako se mi smilite, da si ne morete privoščiti boljšega!ˈ In je prodajal dalje.

Krivično je, da imenujem baš Govekarja. On dramatizira s krvavečim srcem, ne zato, ker nima svojih idej, temveč zato, ker je tipus. Legijon je Govekarjev; res je, da ne dramatizirajo vsi, toda Govekarji so vendar. Ne pasejo se le na enem polju; po vsi domovini jih mrgoli in največ je tistih, ki hodijo v politiko na pašo. Vsi so junaki dvojnega prepričanja. S solzami v očeh mi tožijo Govekarji: ˈLepa stvar je prepričanje, lepa stvar je ideal – ampak ljudje so neizobraženi, zahtevajo budalosti na odru, v knjigi in na shodu in jaz imam družino!ˈ Navaden Govekar, kakor jih hodi brez števila po naših ulicah, sedi z menoj v gostilnici, sreča me na cesti in nabere obraz v bridkostne gube: ˈRes je, prav imaš: v gnojnici živimo!ˈ In kaj napravi poštenjak drugo jutro, ko je svoje ideale prespal? ˈNe, nimaš prav! Ne mi, rodoljubi, mi nismo vodniki občinstva; občinstvo je naš vodnik in ker je občinstvo neumno, smo neumni tudi mi!«…

Cankarjevi argumenti so bili tako prepričljivi, da so povzročili plaz reakcij na intendantove sporne postopke. Govekar je moral novembra leta 1906 odstopiti; nasledil ga je Friderik Juvančič.

Govekar, ki je preživel Cankarja za več kot trideset let, je trideset let po aferi še vedno zagovarjal podobno stališče kot v času Krpanove kobile, le da v bolj spravljivih tonih:

…po 29 letih z obema rokama pritrjujem njegovim zahtevam glede gledališkega repertoarja in sem mu v teoriji v vsem pritrjeval že leta 1905. Toda v praksi takrat nisem smel ustrezati idealu, da nisem upropastil obstanka gledališča. Saj sem ob vsaki predstavi samo trepetal zaradi inkasa in si uničeval živce z večnim strahom, da bomo morali gledališče zaradi deficita zapreti! Kajti deficit in z njim konec gledališča je visel nad menoj noč in dan kakor Demoklejev meč (Ljubljanski zvon, LV. 1935, str. 121).

VSEBINA

Prvo dejanje se dogaja na dvoru cesarja Janeza v deveti deželi. Prizorišče je natlačeno z razkošjem in pomenljivimi predmeti, ki nas opozarjajo, da je dežela v vojni s Turki -»zaplenjene zastave premaganih narodov, turški repovi, polumeseci.« Dvor je odet v črnino: Turki so ubili cesarjevega edinega sina, kralj Brdavs pa zahteva še njegovo hčerko Jerico. Princ Andrej, ki je zaljubljen vanjo, se odloči, da se bo spopadel z Brdavsom. Cesar iz hvaležnosti izpusti iz ječe Andrejevega prijatelja Vladimirja, ki se spomni na srečanje z Martinom Krpanom. Ta je kot za šalo prestavil svojo kobilico in tako cesarju in njegovemu spremstvu pokazal neverjetno fizično moč. Obupani dvorjani pošljejo po Krpana na Vrh pri Sveti Trojici.

V drugem dejanju se preselimo pred skromno Krpanovo kočo, kamor prispejo cesarjevi odposlanci. Spoznamo domačine, Martinovo mamo in zaročenko, ki sta polni ljubezni, dobrote in ponosa. Nebo žari in v daljavi zvoni »Avemarijo«. Cesarjevi sli in družina Krpan se skupaj odpravijo na Dunaj.

V nadaljevanju cesarska družina na grajskem vrtu prijazno sprejme Martina in obe ženski. Martin se odpravi v Brdavsov tabor, kjer pred dvobojem nastopijo še skopljenci, haremske sužnje in Brdavsovi vojaški poveljniki. Na koncu četrtega dejanja Martin v zaodrju premaga sovražnika, se z okrvavljeno Brdavsovo glavo v rokah vrne pred občinstvo, zajaha kobilico Luco in ob prepevanju verzov »Mi smo mi, ki smo kranjske krvi, ki nikoli ne fali«, ob spremljavi rogov, grmenju bobnov in donenju zvonov odjezdi z odra.

V petem dejanju se vrnemo v cesarsko dvorano iz prvega dejanja. Martin Krpan je deležen vsem časti, ki se jim odpove v zameno za cesarjevo pismo: to mu bo omogočilo legalno trgovanje. Cesarjeva in Krpanova družina se v slovesnem vzdušju med zbranimi dvorjani prijazno poslovita druga od druge: Martin se je odpovedal obljubljeni cesarični, ki bo vzela svojega izvoljenca, sam pa se bo poročil z »delovno ročico« Nežiko. Z materjo in nevesto v špalirju dvorjanov, ki mu vzklikajo in mahajo s klobuki, čepicami in robci, odide z odra.

 

Drugo

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si