Ivanka Mežan, izbor odlomkov iz pogovora v SLOGI (5. 12. 2014)

IVANKA MEŽAN, devetdesetletnicaDanes praznuje Ivanka Mežan, rojena leta 1926 v Mariboru, ki se je igralskemu poklicu zapisala med drugo svetovno vojno. S sedemnajstimi leti je odšla v partizane; v Črnomlju se je pridružila Slovenskemu narodnemu gledališču na osvobojenem ozemlju. Leta 1944 je med drugim nastopila v uprizoritvi Molièrovega Namišljenega bolnika kot Angelika; po zapisu Filipa Kalana (v delu Veseli veter iz leta 1956) je bila ta njena dramska figura »dekle z naravno nobleso, v igri še nekoliko zadržano, še ujeto v govornem recitativu, vsekakor pa mikaven pojav v svetlem baročnem kostumu«.Po vojni se je priključila ansamblu Drame SNG v Ljubljani in obenem študirala na novoustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost (današnji AGRFT). Gledališki kritik Jernej Novak v obrazložitvi Borštnikovega prstana, ki ga je za življenjsko delo prejela leta 1995, kot njene učitelje navaja režiserja Bojana Stupico in Branka Gavello, Pina Mlakarja kot profesorja za odrski gib in igralko Marijo Nablocko, ki jo je v Drami sprejela »na sebi lasten, skrivnostno posvetitveni način«.Nekdanja udeleženka gledališkega tečaja v partizanih in članica partizanske igralske skupine je v sezoni 1946/47 vzbudila močan vtis kot sestra Angelika v Stupičevi režiji Gospode Glembajevih in že kmalu nastopila tudi v vlogi Ofelije v uprizoritvi Hamleta leta 1948 pod režijskim vodstvom Gavelle ter zanjo prejela zvezno nagrado. O njeni interpretaciji Neveste v Lorcovi Svatbi krvi, uprizorjeni leta 1955 v režiji Viktorja Molke je kritik Fran Albreht menil, da je v zadnji sliki »našla tako pristno človeške, naravne in resnične krike in besede za obupno razdvojenost čiste žene /…/ da so te besede in ti kriki razodeli dragoceno umetniško silo te malo znane igralke.« Medtem ko je ob njeni vlogi Orniflove tajnice Supo (Jean Anouilh, Ornifle ali Sapica, 1959, režija France Jamnik), »nemikavnega dekleta in stroge, konvencionalne moralistke, ki pa je že leta nesmrtno in nesrečno zaljubljena v svojega “mojstra”«, ocenil, da je »ostala vseskozi naravna, neprisiljena in neizumetničena v vseh peripetijah« in tako »izkazala svojo zrelo mnogovrstnost«.Leta 1961 je pripravila vlogo Lužarice v uprizoritvi Cankarjevega Kralja na Betajnovi režiserja Slavka Jana in jo po presoji kritika Josipa Vidmarja »odigrala sugestivno, več, pretresljivo«. Njeno vlogo Beatie Bryant v uprizoritvi Weskerjevih Korenin (režija Miran Herzog, 1964) pa je kritik Vasja Predan opisal kot najprijetnejše presenečenje: »Ne zato, ker bi ne bila kos realizmu, marveč zato, ker je vnesla v vzdušje polno mero mladostne svežine, intimne sproščenosti in tiste zvedave miline, ki smo jo doslej pri tej igralki premalo poznali.«Leta 1967 je bila na festivalu Sterijino pozorje v Novem Sadu nagrajena za še eno pretresljivo interpretacijo, za vlogo Dominike v Delavnici oblakov Mihe Remca v režiji Mileta Koruna, s katerim je sodelovala tudi pri njegovi znameniti postavitvi Ajshilove Oresteie, v kateri je nastopila kot Kasandra. Ob gostovanju na Madžarskem leta 1968 je tamkajšnjo kritiko prepričala z izjemno igro, ki »je združevala notranji trepet in neskončnost duševne zgibljivosti«.Za vlogo Sgriccie v Petanovi uprizoritvi Pirandellovih Velikanov z gore je bila nagrajena na Borštnikovem srečanju leta 1977. Žirija je obrazložila, da je v tej vlogi »dosegla novo in poglobljeno razsežnost v svojem igralskem razvoju«.Članica ljubljanske Drame je bila do leta 1979, ko jo je, po zapisu Jerneja Novaka, »nerazumna in neopravičljiva pragmatičnost odrinila iz gledališča, v katerem je ustvarjala polnih trideset let.« Na oder se je vrnila v uprizoritvi Šeligove Svatbe leta 1981 v Prešernovem gledališču Kranj in režiji Dušana Jovanovića ter dokazala, kot pove Novak, »da je njena igra resnično ustvarjalna, polna presenečenj.« Z Jovanovićem je sodelovala tudi v Slovenskem mladinskem gledališču leta 1986 v uprizoritvi dramatizacije Besov Dostojevskega, v kateri je nastopila kot Varvara Petrovna Stavrogina »z aristokratsko elegantnostjo in nemirno energijo matere, ki obožuje sina in je hkrati zgrožena nad njegovo čudjo«, kot je vlogo, za katero je prejela nagrado Prešernovega sklada, ocenil kritik Andrej Inkret. Po upokojitvi je nastopala na različnih slovenskih odrih. V gledališču je ustvarila blizu sto vlog; več vlog je odigrala tudi na filmu in leta 2015 prejela nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Precej bogat je njen televizijski opus in obsežen seznam nastopov v radijskih igrah. Draga Ivanka, ob vašem osebnem jubileju vam želimo vse najboljše!Ivanka Mežan, prejemnica Borštnikovega prstana 1995 (virtualna razstava): http://repertoar.sigledal.org/razstava/prejemnice-in-prejemniki-borstnikovega-prstana-1970-2014/ivanka-mezan-borstnikov-prstan-1995

Objavil/a Slovenski gledališki inštitut dne Petek, 17. junij 2016