Dramaturg in teatrolog Primož Jesenko v svoji razpravi kar najbolj natančno popisuje in dokumentira dvajset let slovenskega gledališča, pa ne le gledališča, ampak skozenj tudi duhovno klimo slovenske družbe na poti iz realnega v samoupravni socializem – vse do pojava anarholiberalizma s konca 60. let prejšnjega stoletja. Jesenko dokazuje, da dramaturgija ni le nauk o drami in dramski umetnosti, ampak da je še zlasti v obravnavanem obdobju igrala nadvse pomembno vlogo pri oblikovanju slovenske omike, kar je prav zasluga Herberta Grüna, Lojzeta Filipiča in Bojana Štiha.
Dramaturg kot “človek v senci” v Jesenkovi študiji stopi na plano in postane osebnost, “okoli katere se zbirajo vse silnice (gledališkega) časa” (Denis Poniž).
Avtor uvodne besede: Denis Poniž