Slovenski gledališki muzej je pripravil fotografsko razstavo o baletnem umetniku in Prešernovem nagrajencu Vojku Vidmarju. Izjemen ustvarjalni opus je predstavljen z vrsto izbranih fotografij.
Njegova sestra, ki je hotela postati plesalka, kar se ni uresničilo, ga je pripeljala v baletno šolo v Ljubljani, kjer je bil po dveh letih pripravljalnice leta 1958 sprejet v prvi razred, diplomiral pa je leta 1968 kot Princ v Hrestaču. Dve leti prej je dokončal tudi študij na strojni tehnični šoli v Ljubljani. V ljubljanskem baletnem ansamblu je od leta 1963 plesal honorarno, leta 1966 je bil stalno angažiran in leta 1975 je napredoval v naziv solista ter plesal vse do upokojitve leta 1995, pa tudi po tem je sodeloval še nekaj let. Prva leta je plesal v baletnem zboru in dobival manjše vloge, njegova prva vodilna vloga je bila Hamlet v istoimenskem baletu. Tej so sledile še vloge v baletih Žica, Notredamski zvonar, Giselle, Webern Duet, Vrag na vasi, Hrestač, Abraxas, Rozalinda, Ples kadetov, Zapeljivec, Trobenta in vrag, Zgodba o vojaku, Labodje jezero, Flamska legenda, Gospodična Julija, Romeo in Julija, Peer Gynt, Irene Holm, Don Kihotove sanje, Bela košuta, Lepa Vida, Čudežni mandarin, Lepotica in zver, Perpetuum, Don Kihot idr. Tem se pridružujejo še vloge v opernih predstavah in številni nastopi po televiziji, pri katerih se je leta 1978 preizkusil tudi kot koreograf kratkega baleta Povodni mož Janija Goloba. Gostoval je v Avstriji, Belgiji, Belorusiji, Bosni in Hecegovini, Češki, Franciji, Hrvaški, Italiji, Kanadi, Madžarski, Makedoniji, Nemčiji, Srbiji, Črni gori in ZDA. Leta 1971 je dobil Župančičevo nagrado, leta 1976 nagrado Zlata ptica, leta 1978 nagrado Prešernovega sklada, leta 1979, 1981 in 1985 priznanja jugoslovanskega baletnega bienala, leta 1986 in 1987 priznanje Društva slovenskih baletno-plesnih kritikov ter leta 1996 Prešernovo nagrado. Leta 2001 je Slovenski gledališki muzej izdal monografsko publikacijo o njem. Udejstvuje se tudi kot televizijski realizator baletnih filmov in baletnih dogodkov in je med drugim z Danico Dolinar posnel film o Pii in Pinu Mlakarju z naslovom »Pas de deux« in še nekatere portrete baletnih plesalcev. Televizija Slovenija pa je leta 1980 in 1995 tudi posnela njegova baletna portreta. Henrik Neubauer, Obrazi slovenskega baleta, Biografski leksikon, Slovensko komorno glasbeno gledališče, Ljubljana, 2008
Publikacija Vojko Vidmar – baletni plesalec
