Tone Stojko, Gledališka fotografija, potujoča razstava v SLOGI

Razstava je na ogled v Dvorani v prvem nadstropju Slovenskega gledališkega inštituta oktobra in novembra 2024, med delavniki med 9. in 16. uro. Vstop prost!

ODPRTJE RAZSTAVE: v sredo, 2. oktobra 2024, ob 19. uri.

Tisoč in eno noč je Tone Stojko – kot Šeherezadin brat – prebil v gledališču in strmel v nepretrgan tok podob, oživljenih z znojem, krvjo in solzami igralcev, in s svojim polifemovskim očesom lovil svetlobe in sence, umetnost in življenje, gledališče in igro; da to preobilje, bogastvo brezmejno shrani v globino svojega pogleda, kjer bo na fotografski papir, umit z razredčeno kislino, vtisnil – kot stari kipar v beli deloški kamen – podobe edino resničnega življenja: življenja človekovih sanj, ki so oživele v gledališču, ki so oživile gledališče. (Ivo Svetina, 2002)

O enem sem prepričan: če dober fotograf nima česa pokazati, potem tudi predstava ni imela česa pokazati. Nemara je samo blebetala. Teater bi se moral učiti od fotografije. Ona pokaže resnico in razgali zadevo do kosti. Stojkova fotografija ne zapeljuje in ne zamegljuje, ne skriva, ne mistificira, ampak neusmiljeno razkriva. Ravna se po nasvetu, ki ga Gertruda izreče Poloniju: »Bolj stvarno, manj okrasja!« (Dušan Jovanović, 2002)

Oder kot prizorišče fotografskega kadra ga je očaral, svoboda giba in igre pa je zaznamovala snovanje njegove lastne umetniške vizije. Gledališka in umetniška fotografija sta pri Stojku neločljivo povezani predvsem zato, ker dokumentacija s čustvi nabitega dogajanja na odru, v katerem so geste zgoščene in je vzdušje dogajanja mogoče čutiti v zraku, zanj predstavlja mnogo več kot le gradivo za verodostojen zapis dogajanja – ponuja mu možnost poustvaritve umetnine, ki se skoraj neponovljivo odvija na odru, z lastnim orodjem – fotografsko ali filmsko kamero. (Dr. Marija Skočir, 2024)

Tone Stojko; vir: osebni arhiv, foto: Simon Stojko Falk.

Tone Stojko (1947) je nedvomno eden najpomembnejših slovenskih (in nekoč tudi jugoslovanskih) fotografov zadnjega pol stoletja (zadnje tretjine 20. stoletja in prvih dveh desetletij 21. stoletja). Med drugimi se lahko pohvali s portreti Alfreda Hitchcocka, Johna Lennona in Joko Ono, koncertnim posnetkom Tine Turner … od leta 1996 portretira vse prejemnike Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada (med slednje spada tudi sam).

Stojko se ob reportažni, dokumentarni in portretni fotografiji vseskozi izjemno predano ukvarja tudi z gledališčem. Njegov gledališki opus obsega več kot 310.000 fotografij, ki nikakor nimajo zgolj dokumentarnega značaja – četudi so izjemno pomembne za pričevanje o slovenski gledališki produkciji, tako institucionalni kot neinstitucionalni, klasični in eksperimentalni, dramskem, plesnem, občasno tudi opernem odru – temveč jih zaznamuje avtorsko prepoznavni, umetniški pristop.

Razstava Tone Stojko, Gledališka fotografija/Theatre Photography je pospremila izid istoimenske elektronske knjige. Kustosinja mag. Tea Rogelj je izmed fotografskega gradiva, objavljenega v knjigi, naredila izbor fotografij iz obdobja od leta 1969 do leta 2016. Oblikovala jo je Nina Šturm.

Tone Stojko knjigo in razstavo posveča Dušanu Jovanoviću, s katerim je pričel svoje gledališko popotovanje.

Potujočo razstavo – ta je seveda vsakič drugačna, prilagojena vsakokratnim prostorskim pogojem in ambientu; prvič je bila na ogled v okviru Festivala Borštnikovo srečanje junija letos v SNG v Mariboru – bomo v Slovenskem gledališkem inštitutu odprli v sredo, 2. oktobra 2024, ob 19. uri s Pogovorom o gledališki fotografiji.

Na njem bosta dr. Marija Skočir, vodja in kustosinja Galerije Jakopič, in Tone Stojko spregovorila o vprašanjih kot so: Kdaj gledališka fotografija preseže smoter dokumentiranja gledališke umetnosti in se osamosvoji, sama postane umetnina? Kaj nam gledališka fotografija pove o uprizoritvi in kaj o fotografu, o njegovem subjektivnem pogledu? V čem se gledališka fotografija razlikuje, od, na primer, reportažne? Kakšne zahteve, kakšen pristop zahteva od fotografa? Kaj se zgodi, ko se prepleteta dve umetnosti, ko ena upodobi drugo? Kako združiti tukajšnje in zdajšnje, enkratno in neponovljivo dogajanje predstave in večno ujetost trenutka v fotografiji?

Razstava bo v letošnjem letu na ogled še v Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu.

Odprtje razstave in pogovor o gledališki fotografiji (Tone Stojko in dr. Marija Skočir), 2. 10. 2024. Foto: SLOGI.

Iz medijev

Odprtje potujoče razstave Tone Stojko, Gledališka fotografija in pogovor o gledališki fotografiji, SiGledal, 26. 9. 2024

Minljivi trenutki gledališča, ujeti na fotografijah, MMC RTV SLO, 2. 10. 2024

Fotograf Tone Stojko z razstavo gledališke fotografije v Slogiju, STA, 2. 10. 2024

Fotograf Tone Stojko z razstavo gledališke fotografije v Slogiju Ljubljana, Gorenjski glas, 2. 10. 2024

Potujoča razstava gledališke fotografije, Mladina, 2. 10. 2024

Fotograf Tone Stojko z razstavo gledališke fotografije v Slogiju, Megafon.si, 2. 10. 2024

Potujoča razstava Tone Stojko, Gledališka fotografija/Touring Exhibition Tone Stojko, Theatre Photography

Avtor: Tone Stojko * Kustosinja: mag. Tea Rogelj * Oblikovalka: Nina Šturm
Prevajalka v angleščino: Barbara Skubic * Lektor: Andraž Polončič Ruparčič * Lektorica za angleški jezik: Jana Renée Wilcoxen
Producent Slovenski gledališki inštitut (SLOGI, zanj: dr. Gašper Troha), koproducent: Prodok, d.o.o. (zanj: Simon Stojko Falk), 2024. SLOGI je financiran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
Obdelava fotografij: Tone Stojko * Tisk: O.K.VIR d.o.o.

Na naslovnici: uvodni pano razstave. Fotografija na panoju: Dušan Jovanović, Kdo to poje Sizifa, SNG Drama Ljubljana, premiera 12. 1. 1997. Foto: Tone Stojko; vir: SLOGI. Oblikovanje panoja: Nina Šturm.