Samo Hubad – dirigent, predstavitev

Operni krogi – večer z osebnostjo iz sveta slovenske operne umetnosti je bil posvečen dirigentu Samu Hubadu, ki je več desetletij zaznamoval slovensko glasbeno poustvarjalnost. Samo Hubad je sin znamenitega zborovodje in zborovskega skladatelja Mateja Hubada, ki je bil med ustanovitelji Glasbene Matice Ljubljana.
Moderatorka večera je bila Bača Šramelj Justin, ki je pripravila tudi glasbene in video posnetke.

Srečanje so organizirali Kulturno društvo Glasbena Matica, Slovenski gledališki muzej in SNG Opera in balet Ljubljana.

Rojen je bil v znani glasbeni družini: mati – Škofjeločanka in pevka v »očetovem« MePZ Glasbene matice Jerca Dolenc, poroč. Hubad, in oče, znani ljubljanski pevski pedagog in dirigent, Matej Hubad sta mu tako rekoč glasbo položila v zibel. Kompozicijo in dirigiranje je študiral pri S. Ostercu in dr. D.Švari. Po diplomi iz dirigiranja in kompozicije na ljubljanski GA (1941) se je izpopolnjeval v Salzburgu pri H. Schmeidlu in C. Zecchiju privatno pa še pri Talichu v Pragi. Kot dirigent se je prvič pojavil v ljubljanski Operi v sezoni 1942/43. V naslednji sezoni pa je že samostojno pripravil tri predstave in do konca druge svetovne vojne deloval v njej tudi kot zborovodja. V Operi in baletu SNG v Ljubljani, kjer je bil v letih 1958/62 tudi njen direktor je ostal do leta 1958.

V letih 1959-64 je bil S. Hubad stalni gost-dirigent Opere in baleta ter Filharmonije v Zagrebu, od leta 1947 do 1966 pa šef dirigent Slovenske Filharmonije. Od 1966 do 1980 je bil šef dirigent Simfonikov RTV Slovenija. Po l. 1979 je še redno dirigiral v Operi in baletu SNG Maribor. Kot eden redkih takratnih jugoslovanskih dirigentov je hkrati samostojno gostoval malodane v vseh evropskih državah in Aziji. Med številnimi posnetki iz različne radijske in televizijske arhive ima za seboj tudi izjemno bogato diskografijo (številni arhivski trakovci, plošče cedejke), med njimi pa za Radio Slovenija prednjačijo kompletni arhivski posnetki številnih oper – Tosca, Madame Butterfly, Don Kihot, Črne maske, Trubadur, Ero z onga sveta, Jenufa, Faust, Orfej in Evridika, kar je še dandanes zavidljiv tovrstni »rekord«. Med skladateljskimi deli ima za seboj nekaj samospevov in scensko glasbo za bajko Rdeča kapica.

V bogati in razvejani Hubadovi dirigentski karieri prevladuje glasba 19. in 20. stol., še posebno mesto pa zavzemajo mesta pa zavzemajo dela sodobnih slovenskih in jugoslovanskih avtorjev. Znan je bil po širokih gestah in močnem poustvarjalnem izrazu, saj velja za izrazito dirigentsko osebnost. Prepričljiv je v interpretacijah simfoničnih in opernih del ter izkušen poznavalec glasbenih slogov vse do najmodernejših smeri. Vse to je dosegel z enostavnim in jasnim analiziranjem del, ki je vodilo do zavidljive glasbene celote. Prav tako je bil vseskozi eden redkih dirigentov, ki je z enakimi kvalitetami ves čas uspeval tudi na opernem dirigentskem področju. Še po upokojitvi (po l. 1980) se obema zvrstema svojega dirigiranja ni odpovedal. Največ je seveda dosegel v okviru skoraj desetletji trajajočega dirigiranja-vodenja Simfonikov RTV Slovenija, saj je bil to obenem tudi njegov prvi (in zadnji) poustvarjalni vrh.

V Hubadovem času so bili namreč Simfoniki RTV Slovenija najboljši (takratni) jugoslovanski orkester. Sam ali z orkestri in ansambli, pri katerih je gostoval, je bil gost malodane vseh evropskih glasbenih in opernih odrov, gostoval pa je še na Japonskem. Za svoje delo je bil tudi nagrajen: 1948 Zvezna nagrada, trikrat je prejel Prešernovo nagrado: 1948 (za dirigiranje opere Soročinski sejem M. P. Musorskega), 1953 (za dirigiranje opere H. Sutermeistra Romeo in Julia) in 1958 (za dirigiranje opere Črne maske M. Kogoja v Operi in baletu SNG v Ljubljani), tri nagrade na festivalih jugoslovanske glasbe na Radiu za najboljše interpretacije. 8.januarja 2002 je bil ob praznovanjih 300. obletnice SF in njenih predhodnic imenovan za njenega častnega člana in prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Franc Križnar, Tihomir Pinter, Sto slovenskih glasbenikov, Prešernova družba, 2002