Amfiteatrov
mednarodni znanstveni simpozij

Ekologija in uprizoritvene umetnosti

9.–10. oktober 2025

Ljubljana, Slovenski gledališki inštitut

Vabilo k oddaji prispevkov

Podnebne spremembe, trajnostni razvoj in zeleni prehod so ključne besede, ki so v zadnjem času pogosto v obtoku. Narašča zavedanje, da te teme niso vezane zgolj na izsledke naravoslovja ali na iskanje izključno tehnoloških rešitev, temveč da morata svoje poglede in pristope prispevati tudi humanistika ter družboslovje. Pojavljajo se nove filozofske, družbene in politične paradigme, ki referirajo na segrevanje ozračja, okoljske katastrofe in grožnjo izginjanja vrst, tudi človeške.

Antropocen se s klimatskimi spremembami, povezanimi s krčenjem gozdov, izginjanjem vrst, onesnaženjem in segrevanjem planeta ter topljenjem ledenikov, vzpostavlja kot točka streznitve, ko lahko začne človeštvo kritično opazovati prehojeno pot. Vpliv kapitalizma na okoljske spremembe je generiral koncept kapitalocena, ki ga je leta 2009 skoval švedski ekolog Andreas Malm, h kateremu so prispevali in še prispevajo teoretiki družbenih, okoljskih in feminističnih študij.

Pojavljajo se nova vprašanja in problemi, povezani z dejstvom, da človeštvo ni ekskluzivni nosilec življenja na Zemlji; srečujemo se z večvrstnimi skupnostmi, vzponom nečloveških akterjev (angl. nonhuman agents, nonhuman actors), nečloveškim obratom (Grusin), z mislijo o svetu brez nas (Thacker), vključujočo družbo ter z umetniškimi odgovori na te izzive. Upoštevanje nečloveških akterjev (živali, rastlin, pametnih strojev) je spodbudilo kritiko antropocentrizma in vpeljalo etiko vključevanja teh akterjev v skupnostih, kjer se srečujejo in sodelujejo s človekom.

Antropocen (kapitalocen) kot s klimatskimi spremembami in okoljskimi katastrofami opredeljen dogodek (in ne, glede na nove znanstvene teorije, s človekovo aktivnostjo bistveno opredeljena geološka doba) spodbuja sodobno umetnost, da radikalizira kritiko antropocentrizma in začne upoštevati deprivilegirane nečloveške akterje.

Na področju literarne vede na veljavi pridobiva ekokritika. Ekoliteratura nas usmerja k ekološki problematiki in k vplivu posameznika na okolje. Ekodrama, ekodramaturgija in ekogledališče raziskujejo nove pristope k pripovedovanju zgodb o podnebni krizi, pri čemer so gledališke institucije nagovorjene, da pri tem izberejo trajnostne in brezogljične produkcijske pristope.

Marx je naravo razumel kot družbeno posredovano in nikakor ne kot »čisto naravo« v rousseaujevskem smislu, pri čemer je kritiziral Feuerbachov koncept narave. »Feuerbachova narava je deviški pragozd ali atol, ki je pravkar vzniknil v Tihem oceanu,« piše Henri Lefebvre (nav. po Schmidt).

Če dostop do narave v njeni prvinskosti dejansko ni mogoč in imamo vselej opraviti z družbeno posredovano ter apropriirano naravo – kako se na to odzove umetnost?

Namen Amfiteatrovega jesenskega simpozija je premisliti ekologijo in podnebne spremembe v povezavi z dramatiko, gledališčem, uprizoritvenimi in hibridnimi umetniškimi praksami (npr. performans, novomedijska in intermedijska umetnost). Vprašanja, kako se odzvati na bližajočo se katastrofo ter kaj in kako lahko umetnost pripomore k zelenemu prehodu, so vse pogosteje prisotna tudi v umetnosti.

Amfiteatrov mednarodni simpozij bo skušal premisliti ta vprašanja prek analize primerov uprizoritev (in drugih umetniških del), ki obravnavajo omenjene teme. Zanimalo nas bo, na kakšen način se jih lotevajo, kakšen je učinek teh predstav pri publiki in kako se te teme razvijajo v različnih okoljih. Namen simpozija je reflektirati tudi filozofske, družbene in (post)politične implikacije omenjenih tematik ter njihovo umestitev v izzive sodobne družbe.

Nekaj tematskih vprašanj, ki jih želimo nasloviti:

– Kakšni so izzivi gledališča in njegov namen v svetu, ki mu grozi ekološka katastrofa?

– Ali mora gledališče razviti posebne strategije, metode in cilje pri obravnavanju ekoloških tem?

– Ali že lahko ugotavljamo splošno specifiko odgovorov uprizoritvenih praks na te izzive, ki se ločijo od literarnih in filmskih?

– Ekološke teme so bile denimo nagovorjene že v času neoavantgard (npr. land art, na Slovenskem OHO). Kakšna je zgodovina tovrstnih uprizoritvenih praks?

– Kako k tematikam podnebnih sprememb, ekologije in grožnje katastrofe pristopa sodobna (slovenska) dramatika?

– Na kakšne načine umetniške prakse vključujejo etične, aktivistične in edukacijske elemente ter kako se spopadajo z nevarnostjo moraliziranja in pretiranega aktivizma? Ali najdemo tudi alternativne pristope, ki so kritični do ekološkega narativa?

– Na kakšen način gledališke predstave, drame, performansi ali hibridne umetniške prakse pristopajo k podatkom in dokumentom? Kakšne so njihove strategije reprezentacije?

– Kako je predstavljena tematika kaosa in katastrofe, pogojenih z divjanjem narave in/ali človeka?

– Upodobitve toksičnih, postapokaliptičnih pokrajin so bile tema že v času hladne vojne kot posledica strahu pred skorajšnjim jedrskim opustošenjem. Danes se ti strahovi obnavljajo – kako na to odgovarjajo umetniške prakse?

– Odgovor na kritiko antropocentrizma ne more biti nek naiven obrat »k naravi«, temveč zaobjema tudi novo razumevanje strojev in tehnologij, kajti obrat k nečloveškim akterjem vključuje tudi (pametne) stroje in umetno inteligenco. To pa vodi k radikalni spremembi perspektive. Kakšen je pogled »sveta brez nas«? Kakšni sta percepcija in perspektiva nečloveških akterjev (živali, strojev, rastlin …)?

– Ali sta apokaliptična in postapokaliptična tematika v uprizoritvenih umetnostih povezani z odporom do tehnologije in svarita pred njeno uporabo?

Reference
Grusin, Richard, ur. The Nonhuman Turn. University of Minnesota Press, 2015.
Schmidt, Alfred. The Concept of Nature in Marx. Prevedel Ben Fowkes. Verso, London in New York, 2014.
Strehovec, Janez. »Družbeni in filozofski okvir novomedijske umetnosti: novomedijski umetniški projekti v svetu iger, družbenih medijev, umetne inteligence in aktivizma«. Amfiteater, letn. 12, št. 2, 2024, str. 18–40.
Thacker, Eugene. In the Dust of This Planet. Zero Books, New York, 2011.
Troha, Gašper. »Družbenokritični potencial komedije na primeru ekološke katastrofe«. Amfiteater, letn. 12, št. 1, 2024, str. 154–172.

Vabimo raziskovalce in praktike, da se nam pridružijo s prispevki o predlaganih temah ali jih razširijo s svojimi pogledi na mednarodnem znanstvenem simpoziju, ki bo potekal v Ljubljani 9. in 10. oktobra 2025. Delovna jezika simpozija bosta slovenščina in angleščina. Čas za prispevek je 20 minut in 10 minut za razpravo.

Povzetek in naslov prispevka (do 250 besed) s kratkim življenjepisom (do 120 besed) v slovenščini in angleščini pošljite najpozneje do 20. maja 2025 na elektronski naslov amfiteater@slogi.si. Na ta naslov se lahko obrnete tudi z morebitnimi dodatnimi vprašanji. Do 1. junija 2025 vam bomo sporočili, ali je vaš prispevek sprejet v program simpozija.

Vsi avtorji bodo povabljeni, da na podlagi prispevkov napišejo članke (v slovenščini ali angleščini), ki bodo objavljeni v prvi številki revije Amfiteater v letu 2026. Vsi članki bodo pred objavo recenzirani.

Vodji simpozija: Maja Murnik and Janez Strehovec

Pripravljalni odbor: Zala Dobovšek, Maja Murnik, Barbara Orel, Mateja Pezdirc Bartol, Janez Strehovec in Gašper Troha

Kontakt:
Maja Murnik
Slovenski gledališki inštitut (SLOGI)
Mestni trg 17, 1000 Ljubljana, Slovenija
E amfiteater@slogi.si

Simpozij organiziramo:

Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) je nacionalni javni zavod, ustanovljen leta 2014
kot pravni naslednik Slovenskega gledališkega muzeja. Poslanstvo inštituta je razvoj gledališke kulture in promocija gledališke umetnosti, ki se uresničujeta z raziskovanjem, preučevanjem, interpretiranjem, promoviranjem, ohranjanjem, dokumentiranjem in predstavljanjem slovenske gledališke kulture, gledališke dediščine in gledališke umetnosti v slovenskem in mednarodnem prostoru.

Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (UL AGRFT) opravlja izobraževalno, umetniško in raziskovalno delo v polju gledališča, radia, filma in televizije. Od ustanovitve leta 1945 do leta 1975 je delovala kot samostojni visokošolski zavod z rektorjem, nato pa je postala članica ljubljanske univerze.

Amfiteater je znanstvena revija, ki objavlja izvirne članke s področja scenskih umetnosti v širokem razponu od dramskega gledališča, dramatike, plesa, performansa do hibridnih umetnosti. Avtorji in avtorice lahko analizirajo oblike in vsebine umetnin ter umetnostnih pojavov s področja scenskih umetnosti, njihovo zgodovino, sedanjost in prihodnost ter razmerje do drugih umetnostnih področij in širšega (družbenega, kulturnega, političnega …) konteksta.

Simpozij pripravljamo v okviru raziskovalnega programa UL AGRFT Gledališke in medumetnostne raziskave (P6-0376), ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) iz državnega proračuna.