Iztok Tory (1947–2025), diplomirani gledališki in radijski režiser, je bil redek posameznik, predstavnik generacije, ki jo je gnal etični pogon, ne pridobitniška potreba. V širšo gledališko zavest je zapisan kot režiser Kasparja Petra Handkeja, krstne predstave Eksperimentalnega gledališča Glej leta 1970. Še kot študent režije na AGRFT je oktobra 1968, v času vietnamske vojne, v Viteški dvorani Križank (ob otvoritvi Tedna otroka) lansiral provokativno protivojno vsebino z enim prvih poskusov multimedijskega gledališča pri nas. Kot asistent je sodeloval pri filmu, na radiu, televiziji in v SNG Drama Ljubljana, za diplomsko uprizoritev Služkinji Jeana Geneta pa 1972 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Po 1970 je še režiral v EG Glej in po gledališčih v Ljubljani (Mladinsko gledališče, Lutkovno gledališče), v PG Kranj, PDG Nova Gorica, SLG Celje, že od študentskih časov v Šentjakobskem gledališču. Kot režiserju mu je več pozornosti posvetil Veno Taufer, ki je Toryjevo predstavo Varovanec hoče biti varuh po P. Handkeju (1972) uvrstil v linijo Spomenika G, Pupilije, Potohodca. Kot priča intervju iz leta 2023, Tory razlik med profesionalnim in ljubiteljskim pristopom h gledališču ni izpostavljal in jih na neki način ni čutil, gledališče je doživljal kot polje dialoga in eksperimentiranja, kjer se kaj posreči, kaj pa tudi ne. V odmik od odnosov, ki poganjajo gledališki mikrokozmos, se je zaposlil na tedanji TV Ljubljana kot dokumentarist, avtor mnogih Mednarodnih obzorij. Iz časa znamenitega rudarskega štrajka v rudniku Trepča na Kosovu in nemirov marca 1989, ki so napovedovali razlitje srbskega hegemonizma in nato konec Jugoslavije, še danes pomnimo, kako je poročal s kraja dogajanja in se s kamermanom spuščal k rudarjem v jamo; kot predstavnike TV Ljubljana so jih edine pripustili blizu. Ta prizorišča so bila Toryju prostori za izživetje svojega talenta. V prostem času je prepotoval svet. Tory ni bil klasičen gledališki človek, vendar je gledališču ostal privržen in leta 2015 v Gledališču Glej rekonstruiral režijo ‘igre brez besed’ Varovanec hoče biti varuh. Ko sva dve leti nazaj opravila intervju, je bil poln načrtov za snemanje dokumentarca o Antonu Aškercu. Ob morda manj številčno impozantnem gledališkem opusu se dodatna pomembnost skriva v trenutkih, ko je pritisnil na sprožilec kamere in instinktivno pisal zgodovino. Ustvarjalec, ki ga je gledališki medij omejeval, kot preozek, preveč prazen adrenalina, zato je prestopil v drugega, čez cesto.
mag. Primož Jesenko
Na koncu imaš samo obleko brez žepov, Intervju z Iztokom Toryjem >>
