Dare Valič. Foto: Marko Modic, vir: arhiv SLOGI.Foto: Marko Modic, vir: arhiv SLOGI.

Dare Valič (1941–2023)

Lokacija:
Termin: 02. 08. 2023

»Predvsem imam rad vloge, ki bodo šele prišle.«
Dare Valič leta 2000 v intervjuju za Slovenske novice

Dare Valič je eden najprepoznavnejših igralcev svoje generacije. Najširša javnost ga pozna po številnih filmskih vlogah – v Bazi slovenskih filmov najdemo pod njegovim imenom 60 naslovov, med njimi klasike slovenskega celovečernega filma, kot so Cvetje v jeseni, Med strahom in dolžnostjo, Vdovstvo Karoline Žašler, Idealist, Bele trave, To so gadi, Draga moja Iza, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, Dediščina, Poletje v školjki, Ljubljana je ljubljena … V zadnjem desetletju je oblikoval tudi vidne vloge v kratkih filmih, med njimi Dedka v Nisi pozabil (2016), zelo rad je imel tudi vlogo v celovečercu Srečen za umret (2012).

Tudi gledališka publika ga pozna po številnih izjemnih kreacijah – večino jih je ustvaril v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana, kjer je bil redni član umetniškega ansambla od leta 1971 do upokojitve konec leta 2005, vendar pa je v obdobju pred tem kot svobodnjak in tudi kasneje nastopil tako rekoč v vseh slovenskih gledališčih, od Eksperimentalnega gledališča Glej do tržaškega Slovenskega stalnega gledališča – njegov igralski opus obsega več kot 120 uprizoritev.

Kolegica Ana Perne ga je leta 2016 na pogovoru v Slovenskem gledališkem inštitutu povprašala o razliki med igranjem na odru in pred kamero. Dare Valič je v svojem redkobesednem, skromnem, a duhovitem slogu odgovoril: »Gledališče je ljubezen, recimo, je nekaj posebnega. Gledališče preprosto vzljubiš. Je pa seveda filmska igra pravzaprav enaka gledališki igri /…/ … ali si dober ali pa nisi. Samo v gledališču je tako, da je publika del predstave, brez publike si nič. Na filmu je to drugače – si del nekakšnega stroja … Sama igra pa je vedno ista, vsaj zame. /…/ V teatru je tudi tako, da nikoli ne moreš reči: ‘Oprostite, tišči me na stranišče, malo počakajte, bom takoj nazaj.’ Pri filmu pa se da.« Povezava na e-razstavo, ki vključuje odlomke iz pogovora >>

Dare Valič je za svoje ustvarjanje prejel številne nagrade: leta 1964 študentsko Prešernovo nagrado za vlogo Stotnika Lokarja v delu Rendez-vous Antona Medveda, leta 1973 Borštnikovo diplomo za dramsko igro za vlogo Viteza pl. Ripaffrate v Krčmarici Mirandolini Carla Goldonija, leta 1979 Severjevo nagrado za vlogo Erazma Žulaja v Profesorju Klepcu Ferda Kozaka, leto kasneje Sterijevo nagrado za dramsko igro, prav tako za vlogo Erazma Žulaja, istega leta je prejel še Borštnikovo diplomo za najbolj dognan odrski jezik v vlogi Jerneja v Vorancu Daneta Zajca, leta 1985 nagrado Prešernovega sklada za vlogi Fernanda v Naivnih lastovkah Rolanda Dubillarda in Barillona v Barillovi poroki Georgesa Feydeauja, leta 1998 so mu podelili Stopovo nagrado Epizodist leta za vlogo v televizijskem filmu Pet majskih dni, leta 1999 Župančičevo nagrado za naslovno vlogo v Vladimirju Matjaža Zupančiča. Leta 2016 je prejel še najvišjo slovensko gledališko nagrado – Borštnikov prstan.

Ob tej priložnosti je kritik in teatrolog Blaž Lukan za gledališki list ljubljanske Drame zapisal: »Lahko rečemo, da se ravno ob Valičevem Vladimirju /Op. p.: Valič je vlogo Vladimirja v istoimenski uprizoritvi oblikoval v sezoni 1998/1999 v SNG Drama Ljubljana, kasneje je z njo nastopil še v televizijski priredbi in v obnovljeni uprizoritvi v sezoni 2007/2008./ najbolje pokaže paradoks njegove igre, ki jo lahko zaobjamemo z dvema pojmoma: dvom in skrivnost.

Čeprav se Valič kot igralec s svojo neposrednostjo morda zdi komu na prvi pogled zlahka ulovljiv, je njegova igralska misel globlja. Sam jo je najbolje izrazil v že omenjenem intervjuju s pomenljivo zvezo ‘skladno nesoglasje’. Odkritost in zastrtost, linearna površina in vrtoglava globina, simpatičnost in odpor, naivnost in dvom, preprostost in norost, resnoba in humornost, to so slogovno-estetski pari, s katerimi bi lahko zaobjeli – a še vedno ne do konca – Valičevo igralstvo. Odražajo se že na njegovem igralskem obrazu: ta je zaznamovan z nekakšno zagonetnostjo, morda samonezadovoljnostjo, ironično čemernostjo, nenehno slabo vestjo, vendar hkrati z lucidnostjo in suverenostjo, čvrstim prepričanjem, ki pa ne sledi veri v red in prav, temveč ravno nasprotno, zavedanjem prehodnosti, pomanjkanju smisla, celo absurdu. Kljub usmerjenosti v komično, ki jo je Valič z leti seveda posvojil, ni njegov humor nikdar enoplasten, vselej skriva nekaj ‘zadaj’, a ne zgolj nekaj resnega, morda tragičnega, temveč nekaj, kar je zadaj za obema, za komičnim in tragičnim. Morda je ključen Valičev igralski napor – in seveda užitek – usmerjen v željo po ravnotežju, uravnoteženju skrajnosti, ne po lažni ‘spravi’, temveč po uskladitvi nasprotij, ki pa stanja sveta – in igre – nikdar ne vrnejo v prvotno, temveč na njem, na njegovi igri in svetu vselej pustijo globoke sledi. Te sledi pa Valič, to je treba dodati, igralsko spretno prikrije s stilom, z na videz okorno, a vselej rahlo humorno govorno in telesno eleganco ter neubranljivim osebnim šarmom in neposrednostjo.«

Dare Valič je bil velika igralska osebnost, a tudi prijeten soigralec in kolega, ljubeč družinski človek …. V intervjuju za časnik Slovenec je leta 2000 strnil svoj odnos do igralstva in gledališča: »Veliko sem delal in veliko želel, imel pa sem premalo moči, da bi okrog sebe ‘pobijal’, vendar tega ne obžalujem. Tudi če bi še enkrat začel igralsko pot, ne bi nastopil brutalno. Zapisal bi o upanju, da nisem nikomur zavestno storil kakšne krivice, če pa sem to storil nehote, se oproščam. Imel sem veliko neigralskih radosti in ne jezi me nič, kar zadeva igralstvo. /…/ Kot igralec v gledališču pa nisem bil še nikoli prav jezen.«

Človek in Igralec z veliko začetnico.

mag. Tea Rogelj

 

 

Z Daretom Valičem smo se v Slovenskem gledališkem inštitutu pogovarjali 27. 10. 2016, pogovor je vodila Ana Perne.