Ob 100-letnici rojstva Berta Sotlarja

Ob 100-letnici rojstva gledališkega in filmskega igralca Berta Sotlarja (4. 2. 1921–10. 6. 1992), vabljeni k poslušanju dveh zvočnih odlomkov. V obeh nastopi kot Agamemnon, in sicer v znameniti Korunovi postavitvi Ajshilove Oresteie, ki je premiero doživela 22. 3. 1968 v ljubljanski Drami; tedaj je nastal tudi posnetek predstave, ki ga hranimo v Avdio zbirki SLOGI – Gledališkega muzeja.

V prvem odlomku slišimo Agamemnona, ki ga po zmagoviti vrnitvi iz trojanske vojne sprejmejo meščani Argosa; v drugem odlomku sledi odziv na sprejem njegove žene Klitaimestre (na fotografiji ob Bertu Sotlarju Štefka Drolc).

Foto: Marijan Pal. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.

Bert Sotlar je znamenito ime slovenske gledališke in filmske igre. Po študiju na Akademiji za igralsko umetnost ga je Bojan Stupica kot mladega igralca angažiral v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu, kjer je ostal tri leta. Nato je bil do upokojitve angažiran v ljubljanski Drami. Čeprav si ga kot igralca najbolj lastita slovenski in jugoslovanski film, v katerem je ustvaril več kot 40 vlog (spomnimo se samo njegovega Štefuca iz Tistega lepega dne ali Lovra v Ne joči Peter ali Boštjana Presečnika v Cvetju v jeseni), je tudi na odrskih deskah ustvaril serijo psihološko poglobljenih in z markantno moškostjo zaznamovanih vlog. Bil je Grof Almaviva v Beaumarchaisovem Seviljskem brivcu, Nikita v Tolstojevi Moči teme, Simon Hahava v Brechtovem Kavkaškem krogu s kredo in Brown v Operi za tri groše, Tetzel v Sartrovem Hudiču in ljubem Bogu, Agamemnon v Ajshilovi Orestei, Ramon v Kozakovi Legendi o svetem Che, Matija Gubec v Kreftovi Veliki puntariji, Kalander v Cankarjevih Hlapcih. Viden odrski opus mu je prinesel Borštnikov prstan (1982), celotno umetniško ustvarjanje pa Prešernovo nagrado (1974). Če temu dodamo še njegovo nastopanje v televizijskih igrah in nadaljevankah, lahko pritrdimo zapisu ob njegovi smrti, da je bil resnično »mojster vseh medijev«.