Zavod Muzeum, ki je odločilno prispeval k uvajanju vizualnih umetnosti in sodobnega plesa v slovenske performativne umetnosti 90-ih let prejšnjega stoletja, praznuje 30-letnico delovanja. Ob tem je v sozaložništvu Slovenskega gledališkega inštituta in zavoda Muzeum režiserke, producentke in kustosinje Barbare Novakovič nastala publikacija z naslovom Gledališče kot muzej. Spremljajoča pregledna razstava Arhiv furioso, ki zajema uprizoritveni historiat Gledališča Muzeum v letih 1994–2024, bo po postavitvi maja in junija 2025 v Dvorani Slovenskega gledališkega inštituta na ogled peturna postavitev in prenos 15. novembra 2025, med 14. in 19. uro v Protokolarno-prireditveni dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru. V sklopu odprtja razstave bo izvedena predpremierna prizoritev sintezne predstave trilogije o alegorijah (2021-2025).
Če je skulptura podoba živega, prenesenega v statičnost in s tem v potencialno večnost, potem lahko tudi tokratno razstavo opazujemo v luči vizualnih odrskih materialov, ki kot »arhitektura rekvizitov« vstopajo v razstavni prostor. So fragmenti nekoč živega in obdanega z dinamiko dogodka, tukaj pa jih beremo kot eksponate, ki nastopajo kot »večne sledi« in oprijemljivi odtisi gledaliških uprizoritev, ki so kot celote nepovratno minile. Likovne podobe in vizualni artefakti so vzporedne dramaturgije znotraj trajanja dogodka. Na eni strani so nepogrešljiv komplementarni del celote, na drugi pa povsem samostojni elementi izraza, simbola in učinka.
Scenski dogodek v vsej svoji izvedbeni totaliteti in časovni absolutnosti z rekonstrukcijo nikoli ne more ponovno zaživeti, ne more se zgoditi znova – vsak poskus je le približek, utopična rezurekcija. Časa, ki je obrobljal njen kontekst, ni več. In ko ni več »istega« kontekstualnega časa (bodisi intimnega bodisi družbenega), se spremeni tudi esenca izvirnega trenutka. V tem ni nič slabega niti tragičnega, v bistvu smo se (so nas) naučili, da prav to specifiko vzljubimo. To, da se nobena predstava nikoli ne more vrniti v istem avtonomnem obratu in da je (bilo) naše izkustvo opazovanja radikalno pogojeno z neposredno udeležbo na dogodku. Živost, prisotnost, skupnost, bližina in sočasnost. Vsakega od teh pojmov najbolj točno vrednoti in opredeljuje, tako rekoč pomensko pogojuje, šele družbeni čas, prepojen s politiko in filozofijo – v njunem najširšem pomenu.
Kaj torej pomeni zazreti se v uprizoritveno preteklost skozi perspektivo predmetov/objektov (ki se ne zmenijo ne za politiko ne za filozofijo)?
Kaj pomeni razgrniti svojo evolucijo konceptov prek »neživih« materialov?
Pomeni: ustvariti čudovit paradoks.
Tisto, kar je bilo nekoč v neki uprizoritvi najbolj »neživo«, je zdaj tukaj najbolj »resnično«.
Predmeti, objekti, odrski rekviziti, ki so tukaj sicer izvzeti iz izvirne dogodkovne dramaturgije in prostora, ne morejo »nadomestiti« bistva in izkušnje dogodkov, kljub vsemu pa v sebi in s seboj nosijo izjemen potencial svoje popolnosti, saj so – za razliko od nastopajočih in občinstva – točno takšni, kot so bili takrat, nekoč. Bivajo v sebi in predvsem zase. Vrednost, simbolnost in konotacijo jim pripisujemo šele mi. Označiti oziroma »zaznačiti« nek nekdanji uprizoritveni dogodek s fokusom prav v tisto, kar je eksistencialno razumljeno pasivno, brezpravno in samozadostno, je v resnici tudi najbolj točno. Nema vseprisotnost objektov-predmetov, ki je nekoč »igrala vlogo« v uprizoritvenem dogodku, danes spregovori z razstavnim glasom, ki zastopa vse, česar ni več. Kar je bilo okoli njih, se je razblinilo. Danes oni utemeljujejo nov dogodek. Za razliko od so-umeščene video dokumentacije so vizualne materije molčeče priče preteklosti in minljivosti.
Izpostavljeni eksponati na razstavi, ki so v opusu Barbare Novakovič temeljno zaznamovali fenomenologijo izbranih predstav, so izvzeti iz izvirnega konteksta in pazljivo preseljeni v novega, da bi skrojili novo srečanje, nove odnose, preverili obstoječe spomine na preteklo(st) in izrisali »materialno podobo / podobo materialov«, ki v sferi uprizoritvene prakse predstavljajo veliko več, kot se zavedamo. Razstavni predmeti/objekti v naši zaznavi na prvi pogled ostajajo »točno takšni«, kot so bili takrat; šele razmislek z zamikom pa razpre temeljni uvid, da se njihova »materialnost«, ki obstaja in biva onkraj čutnega, verbalnega in racionalnega, nenehno spreminja. Ne, ker bi bile spremembe vpisane vanje, pač pa, ker so vpisane v nas.
dr. Zala Dobovšek, dramaturginja, teatrologinja
Barbara Novakovič in Muzeum
»Umetniški podpis Barbare Novakovič, režiserke, izvajalke, producentke in kustosinje, je v slovenskem umetniškem prostoru od nekdaj prepoznan kot subverziven, referenčno bogat, humanistično osredotočen in hkrati izhajajoč iz analitičnega poznavanja slovenske in svetovne umetnostne zgodovine. Na sceno je vselej stopala v sebi lastnem ritmu in s temami, ki so navkljub zgodovinski relevantnosti za sodobni čas pogosto predstavljale tveganje in tako rekoč »rob nevidnega«, ki ga zaradi kompleksnosti materiala ni bilo mogoče zmeraj sproti reflektirati, ampak je svoj vpliv pokazal šele skozi čas. Njena stalna in tesna povezanost z zavodom Muzeum, ki ga je ustanovila leta 1996, je zakoličila trajno, a nenehno razvijajočo se idejo, da umetnostno zgodovino vseskozi infiltrira v svoje gledališko delo in obratno. Na slovenski uprizoritveni sceni je prav tako bila sinonim za »filozofsko gledališče«, ki pa ga kot snovalka konceptov in avtorica predstav razume izjemno kompleksno in interdisciplinarno. Filozofski dometi, ki se kažejo tako v pristopih k vsebinam kot v izvedbenih formatih, vstopajo v njene izraze razplasteno, na eni strani tekstualno (dobesedno), na drugi kot substanca, nekakšna neizrekljiva atmosfera. Filozofija kot surova realnost, kot trda beseda, a sočasno tudi kot nenehno prisoten, a neviden obroč okoli naših eksistenc – na odru in v občinstvu.
Osupljivo obsežen opus Barbare Novakovič in zavoda Muzeum razpira svojo političnost ne le na ravni vsebin ali formatov, ampak se kaže tudi v dualnosti vztrajanja »ženske v nevladnem sektorju«, kjer se hierarhije podvajajo, ranljivost in (občasne) negotovosti pa lahko segajo ne le v prostor kreacije, temveč tudi v eksistence. Ob tem je nujno izpostaviti tudi interdisciplinarnost njenega delovanja, ki se je nenehno gibalo med vizualnim (umetnostna zgodovina, gledališče materiala), uprizoritvenim (gledališkim, gibalnim) in filozofskim (teoretskim). Slednje z zunanjim pogledom beremo kot teritorij specifičnega medžanrskega raziskovanja, a pri tem ne smemo pozabiti, da je prehajanje med različnimi področji oziroma umetniškimi polji še kako zahtevno; zaradi združevanja različnih estetskih polj je nenehno treba preizpraševati mehanizme, logiko in tudi samoumevnosti drugega polja ter jih optimalno umestiti v lasten jezik in izrazni cilj. Zelo preprosto povedano: ne zavedamo se privilegija skupnega referencialnega kroga, preden ne sestopimo iz njega in vstopimo v drugega. Morda se šele takrat raziskava zares prične. Pravzaprav se tudi v tem nahajajo temeljni zametki eksperimenta.«
dr. Zala Dobovšek, dramaturginja, teatrologinja
Arhiv furioso
pregledna razstava ob 30. letnici zavoda Muzeum (prenos)
Protokolarno-prireditvena dvorana sv. Frančiška Asiškega, Koper
15. november 2025, 14.00–19.00
Avtorica, kuratorka in umetnica: Barbara Novakovič
V sodelovanju z umetniki: Meta Kojc, Mare Mutić, Andrej Lamut in Vlatka Ljubanović
Besedila: Zala Dobovšek, Barbara Novakovič
Mizarska dela: Marko Udvanc, Miha Zupan
Artefakti in besedila: zavod Muzeum in arhiv gledališča Muzeum
Prostorska postavitev arhitekturnih elementov scenografije: Dana Čuk, Valentin Dowhyj, Juna Drobnič, Maša Ferjančič (študenti Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, mentorica: doc. Vlatka Ljubanović, u.d.i.a.)
Video posnetki predstav: Mare Mutić, Gregor Gobec, Manja in Avguštin Solce, Y0Y Production
Fotodokumentacija: Manja in Avguštin Solce, Y0Y Production
Produkcija: Muzeum, zavod za umetniško produkcijo posredovanje in založništvo
Koprodukcija: Slovenski gledališki inštitut (SLOGI), prvotna postavitev razstave 15. maj – 6. junij 2025 (SLOGI)
Podpora: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo, Zavod za mladino, kulturo in turizem Koper, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
S podporo Mestne občina Ljubljana, Oddelka za kulturo in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
