Amfiteater, revija za teorijo scenskih umetnosti, letnik 8, številka 2

Lokacija:
Termin: 22. 12. 2020

Gledališče je v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja doživelo paradigmatski prelom, ki v veliki meri določa njegov razvoj še dandanes. Kot oder postavlja dramska besedila v nove vloge, tako nove dramske pisave postavljajo gledališče pred nove izzive.

Prav te prehode in širjenje ustvarjalnih možnosti prevprašujejo razprave v tokratni številki Amfiteatra. Anna Maria Monteverdi se ukvarja z gledališko zgodovino in analizira vlogo videoumetnosti v gledališču od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do danes.

Meje gledališke umetnosti in igralskega telesa raziskuje Petra Pogorevc ob vprašanju odsotnih igralcev v petdesetletnem projektu Noordung :: 1995–2045, kjer umrle igralce nadomeščajo tehnološki substituti, ki bodo ob koncu projekta zaživeli večno življenje v zemeljski orbiti.

O političnih konotacijah performansa/predstave Kapelj in Semenič v sestavljanju razpravlja Nika Leskovšek. Ob tem pokaže, da je bil politični potencial te predstave ne samo v načinu njene prezentacije in posebnem načinu recepcije (imerzivno oz. potopitveno gledališče), ampak tudi v uporabi dramskega besedila Simone Semenič z naslovom medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti.

Z dramskim besedilom in njegovim prehajanjem od dramskega k ne več dramskemu se ukvarja Miša Glišič. Dramo Še vedno vihar Petra Handkeja analizira s pomočjo koncepta absolutnosti drame Petra Szondija.

Razprave dokazujejo, da je sodobno gledališče izredno kompleksno in živo ter s tem pred nas raziskovalce postavlja vedno nova vprašanja in izzive za analizo. Amfiteater se je in se bo tudi v prihodnje spopadal z njimi.

Gašper Troha

Gašper Troha, urednik.
Petra Pogorevc: Telo in slovo – Noordung::1995–2045.
Miša Glišič: Še vedno vihar Petra Handkeja z vidika teorije drame.