Andrej Inkret, redni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je ena osrednjih osebnosti slovenske gledališke kritike in teatrologije druge polovice 20. stoletja. Po knjigi Milo za drago (1978), ki je zajela poročila o gledališču sedemdesetih let, in Tržaških kritikah (1987), kjer je objavil svoje kritične presoje predstav v Stalnem slovenskem gledališču Trst, predstavlja pričujoči izbor kontinuirano kronološko celoto. Inkret razume svoj izbor »gledaliških poročil« (kot jih imenuje sam), ki so nastajala v letih 1979-1999, kot »zbirko empiričnih ugotovitev in singularnih kritičnih presoj, posvečenih gledališkemu življenju na Slovenskem v zadnjih dvajsetih letih preteklega stoletja«.
Andrej Inkret opiše svoj kritiški kredo v spisu Retrospektivno izpraševanje vesti iz leta 1984 z besedami: »Kritika … je pričevanje živega, posamičnega človeka, ki (skupaj z drugimi) gleda, da bi pisal (sam), in ki piše, da bi čar in stik ne bila pozabljena in izgubljena. In ki zna pisati z najbolj polno roko, ko je spomin na stik in je čar še vroč; ki začne zbirati besede, celo še preden je obred končan, še preden stik izgubi čarno moč ter se v piscu, kot v vsakem človeku, ne oglasi sitna, maliciozna, nezadoščena pamet«. V knjigi objavljene kritike so bile namreč pisane za »dnevno rabo«, za časopis Delo, torej v dvanajstih urah po tem, ko se je spustila zavesa preko gledališkega odra in so se luči v dvorani ugasnile.
Inkretova knjiga, urejena po načelu režiserskih imen, obravnava kar 247 predstav 43 slovenskih in tujih režiserjev. Ker gre za izbor, je potrebno opozoriti tudi na (ne nepomembno) dejstvo, da je avtor izločil kar 150 kritiških zapisov, katerih vrednost ocenjuje bolj z zadržkom, saj so bili bodisi napisani v (preveliki) naglici ali pa so se ukvarjali s (po avtorjevi sodbi) efemernimi pojavi slovenskega gledališča. Posebna vrednost Inkretove knjige je v tem, da na svojski in neposnemljiv, tj. na izrazito avtorski način beleži gledališko dogajanje polpreteklega časa, pri čemer se zaveda, da mora biti gledališka kritika »poročilo« o predstavi, pisano tako, da nekaj pove tudi tistemu bralcu, ki predstav (še) ni videl in je (le) potencialni gledalec. Skozi Inkretove kritične zapise tako podoživljamo nekatere najvidnejše in najbolj usodne predstave, ki so se zgodile na slovenskih odrih v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja. Zaradi avtorjeve posebne nagnjenosti k literarno oblikovanem zapisu (zaveda se, da je vse, kar je, vendarle »shranjeno« v jeziku) vstajajo pred našimi duhovnimi očmi podobe že zdavnaj minulih, morebiti tudi že pozabljenih gledaliških dogodkov, pa naj gre za Zajčevega Voranca, Smoletova Zlata čeveljčka, Šeligovo Ano, Jovanovićev Zid, jezero ali za razvpite Ristićevo Misso in a minor, Pipanovega Krokarja, Pandurjevega Fausta ali za Freyev Dogodek v mestu Gogi, predstave, ki so usodno zaznamovale čas, ki je dokončno poniknil v temo pozabe.
