[av_buttonrow alignment=’left’ button_spacing=’5′ button_spacing_unit=’px’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label=’Vir‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’5′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Praizvedba besedila ‘ link=’manually,#praizvedba’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Podatki o avtorici‘ link=’manually,#avtorici’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Literatura o Ljubi Prenner‘ link=’manually,#literatura’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Vsebina‘ link=’manually,#vsebina’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Preberi‘ link=’manually,http://www.slogi.si/wp-content/uploads/1954/12/VELIKI-MOZ.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
OSEBE: 3ž 15m
PODNASLOV: avtorica je delo podnaslovila komedija v treh dejanjih.
Tipkopis brez letnice iz arhiva ljubljanske Drame. Premiera praizvedbe je bila 20. januarja 1943, na prvi strani tipkopisa pa je pod zasedbo s črnilom zapisana opomba: bralna vaja v arhivu, dne 17. decembra 1942. Glede na oba podatka lahko sklepamo, da je letnica nastanka tipkopisa zanesljivo 1942. Besedilo v A4 formatu (28 x 20 cm) ima 61 oštevilčenih strani. Ovitek tipkopisa je -tako kot ostala besedila iz arhiva Drame- opremljen z nalepko Narodnega gledališča v Ljubljani in arhivsko številko (587/2). V desnem spodnjem kotu je na nalepki natisnjena oznaka Inspicient. Da gre za inspicientsko knjigo Branka Stariča, potrjujejo tudi njegove rokopisne oznake in opombe.
Poleg omenjenega izvoda imamo v Slovenskem gledališkem inštitutu še dva: suflersko in režijsko knjigo. Suflerska knjiga (sig. DD 578/1), ki je zaradi številnih črtanj in popravkov precej nečitljiva, se je ohranila v isti mapi kot inspicientska in smo jo prevzeli kot del arhiva ljubljanske Drame. Režijska knjiga je iz knjižnice Milana Skrbinška. Vsi trije ohranjeni izvodi so isti tipkopis, ki je bil natipkan v nekaj kopijah. Ščitni ovitek režijske knjige je s konca šestdesetih let, ko je Skrbinškovo zapuščino prevzel Slovenski gledališki muzej (sig. K II 421).
[av_gallery ids=’16623,16625′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Tekst je bil uprizorjen le v ljubljanski Drami (20. jan. 1943). Na seznam oseb v tipkopisu AD 587/2 je inspicient Branko Starič pripisal celotno zasedbo, v opombi na dnu pa je zapisal tudi režiserjevo, šepetalkino in svoje ime. Še več podatkov je na letaku (scenografinja je bila Alenka Gerlovič).
[av_button label=’Preberi gledališki list’ link=’manually,http://www.slogi.si/wp-content/uploads/2018/12/Veliki-moz-gledaliski-list-1.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_gallery ids=’16630′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Milan Skrbinšek je v izvod tipkopisa, ki ga je uporabljal, poleg režijskih napotkov, pripomb in skic, vnesel tudi številne popravke besedila: nekateri so nastali kot stilne izboljšave, drugi zaradi prilagajanja teksta okoliščinam italijanske okupacije.
[av_button label=’Preberi režijsko knjigo’ link=’manually,http://www.slogi.si/wp-content/uploads/2018/12/VELIKI-MOZ-rezijska-knjiga-1.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Komedijo so posneli tudi člani Radijskega odra in je bila predvajana na radiu Trst A leta 1960.
Pravnica in pisateljica Ljuba Prenner (1906-1977) je najprej objavljala literaturo za otroke in prozo, svoj literarni opus pa je v zrelih letih dopolnila tudi z dramskimi besedili. V zadnjem obdobju svojega življenja se je spet vrnila k pripovedništvu, vendar so njena pozna dela ostala v rokopisu.
Njene prve revialne objave segajo v dijaška leta, leta 1929 pa je izdala otroško knjigo Skok, Cmok in Jokica in povest iz dijaškega življenja Trojica. Sledili so: roman, objavljen v nadaljevanjih, Pohorska vigred (Jutro 1930-31), Življenje za hrbtom (knjižna izd. 1936) in obširen zgodovinski roman Mejniki ali kronika malega sveta (Ženski svet, 1936-38). Leta 1939 je izdala svoje najpomembnejše delo, kriminalni roman Neznani storilec. Istega leta je ljubljanski Drami ponudila rokopis komedije Veliki mož (uprizorjena je bila v sezoni 1942/43) in bila sprejeta v Društvo slovenskih književnikov.
[av_gallery ids=’16518,16449,16447,16451′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_gallery ids=’16455,16453,16457′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_gallery ids=’16461,16463,16459′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Med drugo svetovno vojno je delovala kot aktivistka Osvobodilne fronte in konec leta 1942 dobila tudi samostojno advokaturo, a le za slabih pet let. Leta 1947 so jo ob prvi aretaciji izključili iz Odvetniške zbornice in zaradi domnevnega kršenja kulturnega molka tudi iz pisateljske organizacije. Po zapletih s tedanjo oblastjo, ki so dosegli vrhunec s skoraj enoletno zaporno kaznijo oziroma s prisilnim delom v taborišču (1949-50), je bila leta 1954 delno rehabilitirana in znova vpisana v imenik odvetnikov, v Društvo slovenskih pisateljev pa so jo ponovno sprejeli šele tik pred smrtjo. Tudi iz seznamov ustvarjalcev uprizoritve Veliki mož, ki jih objavljamo, je razvidno, da je bil očitek kršenja kulturnega molka v povojnih sodnih procesih rabljen skrajno selektivno.
Kmalu po vojni je izdala Vasovalce, glasbeno spevoigro, ki jo je uglasbil Janez Gregorc. Sledil je libreto za opero Danila Švare, Prešeren oziroma Slovo od mladosti, ki je bila prvič uprizorjena v ljubljanski Operi leta 1954. Temu njenemu najuspešnejšemu odrskemu delu je sledila še komedija Gordijski vozel (izvedena 1967 na Radiu Trst in leta 1973 v Šentjakobskem gledališču).
Za prireditev ob stoletnici Odvetniške zbornice (1968) je napisala besedilo Advokat v slovenski literaturi in ga v slovenščini objavila v hrvaški publikaciji Odvjetnik, ki je izhajala v Zagrebu. Med literati-odvetniki je predstavila Franceta Prešerna, Lovra Tomana, Radoslava Razlaga, Janeza Mencingerja, Ivana Tavčarja, Antona Novačana, Alojzija Remca, Iga Grudna in mnoge druge.
Ob stoletnici avtoričinega rojstva je v Slovenj Gradcu izšlo njeno še nenatisnjeno zgodnje delo, roman Bruc, v katerem je na osnovi svojih izkušenj in spominov na mladost opisala življenjsko pot dijaka in študenta Lojzeta Pečolarja.
[av_button label=’Poglej roman Bruc’ link=’manually,http://www.slogi.si/wp-content/uploads/1973/12/Veliki-moz-Bruc.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Zaradi omenjenih obtožb in zaporne kazni je bila literatura L. Prenner deležna načelne brezbrižnosti in obsojena na pozabo. Ena izmed redkih izjem je Zgodovina slovenskega slovstva. Avtor Lino Legiša je njeno predvojno književno delo obravnaval v VI. knjigi (Ekspresionizem in novi realizem), Viktor Smolej pa je v VII. knjigi omenil komedijo Veliki mož.
[av_gallery ids=’16486,16488,16490,16483′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Ob devetdesetletnici rojstva in dvajseti obletnici smrti Prennerjeve (1997) sta Brigita Rajšter in Helena Horvat pripravili razstavi v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu in Slovenskem gledališkem muzeju v Ljubljani. Ob tej priložnosti je izšel katalog z obsežnim prikazom njenega življenja in dela; napisali sta ga avtorici razstave in Polona Kekec, odlična poznavalka pisateljičinega literarnega ustvarjanja. V Slovenj Gradcu je med drugim izšel tudi gledališki list gimnazijskega kulturnega društva (Spunk) z naslovom NLP (P), neznan/a Ljuba Puba (Prenner).
[av_gallery ids=’16502,16504,16508,16506′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Najobsežnejši prikaz pisateljičinega življenja in dela je monografija Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner, ki je izšla pri Novi reviji (2000). Avtorji Aleš Gabrič, Polona Kekec in Brigita Rajšter, so izčrpno opisali zgodovinski kontekst, avtoričino biografijo in umetniško ustvarjanje. Knjiga je opremljena s številnimi fotografijami in obsežno bibliografijo.
[av_button label=’Poglej monografijo Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner’ link=’manually,http://www.slogi.si/wp-content/uploads/1973/12/Veliki-moz-Nova-revija.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Dogajanje se začne z zakonskim prepirom v salonu premožne trgovske ljubljanske družine v času med obema vojnama. Hišni gospodar ženi, ki ga po njegovem mnenju zanemarja, očita razsipnost in maha s kupom neplačanih računov za njene -po njegovem mnenju- nepotrebne izdatke. Gospa Praznik moža zaničuje in zanj nima ne časa ne energije, a kljub temu na veliko zapravlja njegov denar, ki ji omogoča status pomembne mecenke slovenskega kulturnega in javnega življenja. Temperatura in stroški so se dvignili do vrelišča zaradi skorajšnjega prihoda slavnega pisatelja Rastislava Vrhunca, dobitnika prestižne literarne nagrade “največje in najboljše francoske založbe.” Gospa Praznik se je namreč odločila, da bo organizirala veličastni sprejem in Vrhunca nastanila kar pri sebi doma. Pred sestankom pripravljalnega odbora za sprejem velikega prozaista spoznamo še nekaj družinskih članov in družinskih prijateljev. Praznikova, ki nimata otrok, sta posvojila osirotelo nečakinjo Nado in njenega mlajšega brata. Nada je zaročena z režiserjem in kritikom dr. Votlino, vanjo pa je zaljubljen brezposelni profesor in nekdanji inštruktor njenega brata, pisatelj Pavel Kresnik. Tudi ljubezenski trikotnik je literarno začinjen, saj je Nadin zaročenec s svojo uničujočo kritiko popolnoma raztrgal Kresnikov romaneskni prvenec. V nadaljevanju se salon napolni s kulturniki, uredniki, umetniki, novinarji in vodilnimi kadri kulturnih ustanov. Avtorja slavnega romana La ville blanche nihče ne pozna in nihče o njem nič ne ve, priprave na njegov prihod pa se sprevržejo v vsesplošni prepir sodelujočih, ki poskušajo drug drugega prepričati o svoji nepogrešljivosti in s kričanjem dokazujejo svojo veličino. Dogajanje v prekine novica o skorajšnjem prihodu brzovlaka, s katerim bo pripotoval težko pričakovani gost. Navzoče zajame panika in drug za drugim se zapodijo na železniško postajo.
V drugem dejanju se dogajanje nadaljuje v istem salonu, ki ga je pred nekaj dnevi zavzel mednarodno priznani literat. Ta preseda veletrgovcu Prazniku, dvori nečakinji, hišno gospodarico pa je uspel popolnoma zmesti in jo osvoboditi še zadnje trohice pameti, tako da možu grozi z ločitvijo in je v duhu že v Parizu kot oboževana spremljevalka velikega genija. Tik pred komičnim vrhuncem nas preseneti dejstvo, da Rastislav Vrhunec ni Rastislav Vrhunec, temveč prevarant, povezan s Pavlom Kresnikom, ki je pod psevdonimom Rastislav Vrhunec osvojil francosko literarno nagrado. Ko začnejo prihajati ugledni meščani, “mednarodno priznani gost” Kresnika skrije v omaro, potem pa poskrije za zavese, v kote in v sosednje prostore še vseh deset obiskovalcev, ki drug drugemu prisluškujejo in tako zvejo za zahrbtne igrice in interese svojih konkurentov. Najgloblje pade dr. Votlina, ki je slavnemu pisatelju za obljubljene privilegije pripravljen odstopiti celo svojo zaročenko Nado.
Stampedo s konca drugega dejanja se z enako intenzivnostjo nadaljuje tudi v zadnjem: Nada zapušča zaročenca, gospa Praznik moža, na vrata hiše, polne kulturnikov, pa trka policija. Šokiranim predstavnikom slovenskega naroda je najprej predstavljen trgovski potnik Jaka Junc, ki se je odlično znašel v vlogi velikega Rastislava. Pravi Vrhunec, Pavel Kresnik, jim očita, da so je njegov roman Bledo lice, preden je bil preveden v francoščino, leta in leta prelagali po predalih in ga očitno nihče ni niti pogledal. Ko je pri urednikih, kritikih in drugih literarnih ekspertih po nekaj mesečnem čakanju interveniral in jih spraševal o njihovih vtisih, so mu priporočali dodelave in popravke, čeprav besedila sploh niso poznali. Rekorderka je bila tudi v tem primeru narodna dama Vida Praznik: rokopis se je več kot leto dni nedotaknjen valjal po njeni hiši, ne da bi ga sploh odprla. S prevaro -oziroma s prihodom lažnega Rastislava Vrhunca- je Pavel zatiralski srenji dokazal “kako težko verjame svojemu, a kako lahko tujemu človeku.”
Trgovski potnik Junc izkoristi vsesplošno osuplost navzočih in neopazno uide. Policijski komisar se odloči, da ga ne bo preganjal in da je najbolje, da afero zamolčijo, s čimer se vsi globoko strinjajo in jo drug za drugim ucvrejo s prizorišča. Na izpraznjenem odru ostaneta le še Nada in Pavel Kresnik, ki se odločita, da bosta zaživela skupaj – čeprav brez mladostnih iluzij, ki so za vedno poteptane.
