Primož Jesenko (urednik), Tomi Janežič (sourednik)

Kot bi bil tukaj začasno – V dialogu s Tomijem Janežičem

Knjiga intervjujev z gledališkim režiserjem je med gledališkimi publikacijami redek pojav. Založniški imperativ zanjo se je sprožil ob režiserskem diskurzu Tomija Janežiča, ob uprizoritveni poetiki, ki je določila zadnjo četrtino gledališkega stoletja v tem delu Evrope.

Po srednji šoli v Novi Gorici in študijskih letih na AGRFT je iniciacijski akt, s katerim Tomi Janežič vstopi v gledališko institucijo, uprizoritev drame Equus Petra Shafferja na Mali sceni MGL leta 1996. Nadaljnje pomembno obdobje Janežičevega eksperimentalnega iskanja lastnega odrskega jezika je vezano na delovanje v njegovem Studiu za raziskave umetnosti igre. Ta kreativna platforma se kasneje razvija tudi ob stiku z dramskimi avtorji: trije ključni so Anton Pavlovič Čehov, Milena Marković in Simona Semenič, v gledališkem smislu zelo pomembni Bertolt Brecht, William Shakespeare in Ljubomir Simović, prav tako S. Anski, Mihail Bulgakov in Georg Büchner, zatem Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Lev Nikolajevič Tolstoj in Viktor Frankl, od sodobnih dramskih pisk tudi Tatjana Gromača.

Leta 2000 prvič režira na Hrvaškem, sodelovanje mu ponudi Ivica Buljan, tedaj umetniški vodja HNK Split. Ob režijah v Sloveniji leta 2005 prvič uprizarja v Srbiji, nato režira tudi v Makedoniji, Črni gori, Bosni in Hercegovini, Italiji, Rusiji, na Norveškem, v Litvi in Romuniji, v okoljih, kjer njegov uprizoritveni pristop z intenzivnim dialoškim nabojem sprejmejo samodejno.

Tomi Janežič se kot režiser, dramaturg in pedagog avtorsko odločilno razvije ob sodelovanjih in v interakciji z gledališkimi prostori bivših jugoslovanskih republik. Njegova pritrjenost na slovenski uprizoritveni domicil se rahlja, toda stik se nikoli zares ne prekine. Čeprav večina pomembnejših predstav, ki jih je režiral v tujini in jih omenja v intervjujih, ni gostovala v Sloveniji in jih slovensko občinstvo ni videlo – izjeme so predstava Zločin in kazen, prikazana v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja leta 2006, predstava Crnac, ki je leta 2011 gostovala v Mestnem gledališču ljubljanskem, in predstava Galeb v ljubljanskem Kinu Šiška, 2013 –, ostane Janežičev stik z domačim gledališkim prizoriščem živ tudi zaradi njegove profesorske vloge na AGRFT (v letih 2006–2014 je predaval dramsko igro in praktično režijo na prvi stopnji, od leta 2014 pa gledališko režijo na drugi stopnji).

Česa intervjuji ne povedo? Ob predstavah Kralj Lear (z Ljubom Tadićem v njegovi zadnji gledališki vlogi), Najdenec Simeon, Galeb, Potujoče gledališče Šopalović, Gozd se svetlika, za srbski prostor pomembnih in nagrajevanih, se zgodi postopni avtorski premik Janežičeve režijske pisave, njene obravnave dramskega teksta in še zlasti igralca. Izstopi njihova drugačnost od predstav, ki jih je Janežič do leta 2006 režiral v Sloveniji. Eden od ključnih vidikov te odrske prakse in iskanj postopoma postane vez z ozadjem psihodramskih tehnik, ki temeljno določi Janežičev način dela z igralcem in odrsko snovjo. Pomen njegove režiserske prezence za slovensko igralstvo je neizmeren in hkrati nemerljiv, pri čemer svojevrstna odsotna prisotnost oziroma prisotna odsotnost, ki opredeljuje Janežiča, ni pomembna.

Leta 2018 v interakciji z dramsko pisavo Simone Semenič v Slovenskem mladinskem gledališču nastane predstava še ni naslova, ki pomeni prelomno točko Janežičeve odrske vrnitve »domov«. Kot ključni se potrdijo okoliščine za ustvarjanje, sprejetost pri vodstvu in igralskem ansamblu, nič manj dovzetnost občinstva, ki mu je gledališče namenjeno. Slovensko mladinsko gledališče se pokaže kot izjema. V nasprotju z večino slovenskih gledaliških hiš, ki jih zaznamuje domala tovarniški tempo proizvajanja predstav, ima SMG posluh za subtilno polzenje odrskega časa, ki ga vzpostavljajo predstave Tomija Janežiča, in posluha ne odmerja tanko. Leta 2020 prejme nagrado Prešernovega sklada.

Slovenski gledališki prostor po tem, ko se v njem razvijejo prebojni režiserji, teh v svojih vrstah marsikdaj ne zazna ali jih s svojim normativnim odnosom odžene. Drugače je z občinstvom, ki Janežiča prepoznava vseskozi. To sicer ni občinstvo klasične črne škatle meščanskega gledališča in običajnih časovnih parametrov. Medtem predstave, ki jih je režiral v tujini, gostujejo po svetu (od Nemčije in Slovaške do Rusije in ZDA) in po eminentnih mednarodnih festivalih: omenimo italijanski festival Fabbrica Europa, belgijski Kunstenfestivaldesarts, litovski Sirenos, avstrijski Wiener Festwochen, ruski Zlata maska, pa tudi nam bližje festivale, kot so Bitef, Eurokaz, Mess itd. Za razliko od predstav, ki redko sežejo zunaj svojega neposrednega okolja, uspe Janežičevim vzpostaviti specifično mednarodno gledališko skupnost.

Zbirka petindvajset intervjujev se začne s pogovorom, objavljenim leta 2002 na Reki, na Hrvaškem. Sledi trinajst intervjujev iz srbskega (še zlasti vojvodinskega), hrvaškega prostora, devet iz slovenskega in dva iz dežel onkraj prostorov bivše Jugoslavije (Madžarska, Litva). Izbor intervjujev poskuša pokazati razvoj in premene v gledališkoestetskem interesu, ki ga ključno formira Janežičeva režiserska dejavnost na odrih zunaj Slovenije. Intervjuji pokažejo še nekaj: tako kot Janežičev odrski diskurz ne izreka enoznačnosti, se tudi njegove trditve skozi čas nadgrajujejo in poglabljajo, vrača se k istim tema(tika)m in hkrati odpira nove. Kot sogovornik pri slehernem novinarju ali teatrologu sproži posluh in zavzetost v zapisu, hkrati pa zajame fenomene vsakič drugače, z izvirnimi novimi poudarki in pomenskimi polji. Izbor pogovorov, ki je le drobec impozantne množine medijskih objav, to potrjuje.

Janežič ni muzejski eksponat v vitrini, tudi zato v predstavah Človek, Doppler, Ubu, še ni naslova, Sedem vprašanj o sreči, Ni to to in Striček Vanja geografskim mejam ne pripade več vloga določevalca. Gledališki pristop na to ne pristane, ne pristaja. Še zlasti sodelovanje z nelinearno dramsko pisavo Simone Semenič in z mojstrom odrskega prostora Brankom Hojnikom odpelje čut za preklapljanje med atmosferami, asociacijami, tihimi motivacijami in namigi naprej. Pokaže se, da za uprizoritveno potrebo, ki zavrača tičanje v kategoriziranih predalih, ni meja. To nakazuje tudi izbor slikovnega materiala v knjigi. Fotografije niso golo ilustrativne, pač pa kot vizualni vtisi od faktografskega mestoma pravzaprav bežijo. Od neke točke naprej je vredno premisliti, kako natančen popis slik knjiga sploh potrebuje.

Primož Jesenko

Kazalo

Kolofon

 

Urednik publikacije, kompilator slikovnega gradiva in preglednic: Primož Jesenko

Sourednik: Tomi Janežič

Izbor intervjujev: Tomi Janežič, Gašper Malej, Primož Jesenko

Izbor slikovnega gradiva: Tomi Janežič

Prevodi iz srbskega, hrvaškega in angleškega jezika: Bojana Vajt

Lektor: Martin Vrtačnik

Oblikovanje in priprava za tisk: Nina Šturm

Pomoč pri pripravi slikovnega gradiva: Andrej Ovsec, Dana Kodermac, Nina Šturm

 

Arhivski posnetek predstavitve publikacije, ki je bila v četrtek, 21. decembra 2024 v Slovenskem gledališkem inštitutu
Iz medijev

Svet kulture, 23. 2. 2024, 3. program Radia Slovenija – program Ars

Maloprodajna cena: 18 EUR

Naročila publikacije na: slogi@slogi.si

23,5 x 16,5 cm, 279 strani

ISBN 978-961-6860-37-6

COBISS.SI-ID 173696515

Dokumenti Slovenskega gledališkega inštituta, letnik 60, številka 105, ISSN 2463-8277

Izdal: Slovenski gledališki inštitut, Mestni trg 17, 1000 Ljubljana, zanj: Gašper Troha
Sozaložnik: Studio za raziskavo umetnosti igre, Krušče 2, 1380 Cerknica, zanj: Katja Legin in Tomi Janežič

Drugo

Skip to content